Osebi, ki stopata v čustveni odnos ali zakon, skleneta nekakšen psihološki dogovor o svojem odnosu. Ena od ključnih postavk tega dogovora je zvestoba. Dogovor skleneta v veri, da se ga bosta obe strani držali. Prav ta vera je tisto, čemur pravimo zaupanje. Če nekaj vemo, je to resnica, če pa nečesa ne moremo vedeti, denimo to, kako se bo kdo vêdel v prihodnosti, lahko samo verjamemo, da bo v resnici tako.
Ksenjina in Janezova zgodba
Ksenija in Janez sta skupaj triindvajset let. Njun zakon se je zdel dokaj trden, vendar pa je Ksenija pogosto slutila, da Janez ni povsem iskren. Občasno ga je ujela pri majhnih lažeh. Pred petimi leti jo je Janez prevaral z mlajšo sodelavko. Ksenija je to odkrila sama. Po začetnem zanikanju je Janez priznal, da se je zaljubil, kar je pripisoval krizi srednjih let. To je bila velika preizkušnja za njun zakon. Ksenija je vztrajala, naj Janez zapusti skupni dom in razmisli o tem, kaj želi. Po mesecu dni razmišljanja se je Janez odločil za ohranitev zakona. Priznal je svojo napako in obljubil, da se kaj takega ne bo več ponovilo, saj se je zavedal svoje globoke ljubezni do Ksenije. Čeprav sta vnovič zaživela skupaj, je v njunem odnosu nastopil nov problem: Ksenija Janezu ni več popolnoma zaupala. Upala je, da bo nezaupanje sčasoma minilo, ker pa se to ni zgodilo, je po petih letih življenja v sumničenju poiskala pomoč psihoterapevta. Ksenijino ključno vprašanje se je glasilo: ali je mogoče povrniti izgubljeno zaupanje?
Zaupanje je temeljno načelo dobrega čustvenega razmerja oziroma zakona.
To je osnova, iz katere rastejo druga pomembna čustva in odlike. Če si partnersko razmerje predstavljamo kot hišo, je njen temelj prav zaupanje. Razmerje ali zakon brez zaupanja si lahko predstavljamo kot gradnjo hiše na temeljih, o katerih se ne ve, ali bodo zmogli nositi težo hiše. Tudi zato osebo, ki živi v takšni hiši, nenehno muči skrb, da se utegne hiša vsak hip sesuti.
Temeljno zaupanje v partnerja je pomembno, saj nam omogoča, da se v odnosu počutimo varni, da ga gradimo in napredujemo tako v lastnem kot tudi v skupnem razvoju.
Če zaupamo, pomeni, da ne sumničimo. Ko se v obnašanju pojavi nedoslednost, nekaj, kar se ne ujema, nekakšna sprememba, je normalno, da se odzovemo s sumom, zlasti takrat, ko partner ne more podati zadovoljivih razlag. Ksenija je začela sumiti, ko je opazila, da se je začel Janez čudno vesti: mobilni telefon je imel ves čas pri sebi, pogosto je pisal kratka sporočila, se včasih umaknil, da bi telefoniral, celo takrat, ko sta bila na dopustu. Naposled je preverila njegov telefon in mu dokazala nezvestobo.
Značilno je, da prevarana oseba niha med jezo na partnerja in jezo nase. Sebi zameri, ker je dovolila prevaro, ker ni že prej prepoznala znakov partnerjevega varanja in ker si jih ni pravilno razložila. Počuti se preslepljena in se pogosto odloči, da si ne sme več dovoliti, da bi jo partner še kdaj pretental, zato je nenehno sumničava.
Čeprav je Janez priznal napako in z dejanji dokazoval, da jo ljubi, je prišlo do težav, saj se je Ksenija odločila, da si nikoli več ne sme dovoliti, da bi jo kdo prevaral. Sumničava je bila tudi takrat, ko ne bi bilo treba, sumničenje pa je postalo negativna sila, ki ogroža njuno razmerje in mu onemogoča nadaljnji razvoj.
Kako je psihoterapija pomagala Kseniji, da je Janezu znova začela zaupati?
Pomagala ji je razumeti tako pozitivno plat sumničenja kot tudi uničujoče posledice tega početja. Doumela je, da nezaupanje vodi v osamljenost, da ne more nadzirati Janezovega vedenja – in da mu v resnici ni oprostila, saj ni verjela, da se je zares spremenil. Ključno je bilo njeno razmišljanje o tem, kaj bi si mislila o sebi, če bi jo Janez znova prevaral. Ko se je odločila, da v tem primeru to ne bi bila njena napaka, marveč Janezova, je opustila prepričanje, da je bila “neumna in naivna”, ker ga ni takoj razkrila. Ni kriv tisti, ki je zaupal in bil izigran, marveč tisti, ki se ni držal dogovora. Ksenija je začela verjeti, da se bolj izplača vnovič zaupati, tudi za ceno tega, da bi bila spet prevarana, kot pa nenehno sumničiti in tako uničevati svoje in tudi skupno življenje.
Avtor: Zoran Milivojević
Vir: www.viva.si
