Kaj je budizem?

OGLAS

Budizem je pot, ki jo je pred več kot dva tisoč petsto leti učil Buda in jo zato po njem še dandanes imenujemo budizem.

Budizem je ena izmed poti indijskega iskanja, ki so jo od vsega začetka zelo uspešno presajali tudi v različna okolja in se je med različnimi ljudstvi zelo uspešno razvijala. V zadnjem času, to je zadnjih dvesto let, so se za budizem začeli zanimati tudi v Evropi in Ameriki – najprej so se ukvarjali samo s teorijo, zlasti po drugi svetovni vojni pa se je vse več ljudi odločilo tudi za budistično prakso, za pot notranjega razvoja, katere sadovi so modrost, nesebična ljubezen in mir.

Zakaj se je budizem razširil na Zahod?

OGLAS

Budizem je v Sloveniji nekaj novega, medtem ko v Aziji in drugod po svetu po svetu ljudje sodelujejo na predavanjih in intenzivnih meditacijah pri različnih učiteljih že vrsto let. Zadnjih 30-ih letih je prišlo do prave »eksplozije« zanimanja za budizem. Verjetno je to deloma reakcija proti prevladujočem materialističnemu pogledu na življenje in povratni učinek k bolj duhovnim vrednotam. Napredek in tehnologija sta življenje na Zahodu napravila relativno udobno in varno. To in vse večja svoboda družbe brez tabujev nam dajeta mnogo več možnosti za iskanje užitkov in zadovoljstev, vendar se zavedamo, da nas to ne osrečuje. Nasprotno, izgleda, da v bogatih deželah depresija in drugi psihološki problemi, narkomanija in samomori bolj pogosti. Življenje, ki temelji samo na užitkih iz osebnih koristi na koncu postane zelo prazno in brez smisla. Intuitivno se začnemo zavedati za duhovne tradicije. Budizem se na to »eksistencialno trpljenje« obrača na zelo neposreden način. Budizem ne temelji na verskem sistemu ampak je nekaj zelo praktičnega, kar lahko sami preizkusimo in preverimo. V tem pogledu sploh ni težko uskladiti teh duhovnih učenj z moderno znanstveno izobrazbo, ki smo jo deležni na Zahodu.

Budizem med drugimi religijami

Moje mnenje je, da nobena religija nima monopola nad resnico ali duhovnim razumevanjem. Včasih začutim povezanost med budizmom in krščanstvom. V budizmu sprejemamo duhovne nauke ne kot absolutne resnice same po sebi, ampak kot sredstva, ki nam lahko pomagajo k direktni izkušnji najvišje resnice, če jih uporabimo na pravilen način. Druge religije pa jaz ne zavračam in sem dokaj odprt za možnost, da vse religije kažejo na isti cilj. Nikakor pa ne koristi razmišljati o drugih verah kot o boljših, enakih ali večvrednih, manjvrednih… kdo pa smo mi, da to lahko vemo. O tem Ajahn Chandapalo primerja z inštrumenti: »Če razmišljate o različnih glasbenih instrumentih, imate morda rajši klavir namesto violine, toda ali je ta zato boljši? Mislim da ne. Veliko je odvisno tudi od tega, kdo igra. Nekdo, ki zna igrati, lahko čudovito igra na vsak glasbeni inštrument, ki pa lahko proizvaja strašne glasove, če igralec ni dober. Gre za osebno nagnjenje, za občutek posebne privlačnosti k neki tradiciji in za prakso, dokler posameznik ne postane izkušen…«

Kljub temu, da ne častimo boga, bi rad poudaril, da budizem ni ateističen in je pojem ne-ateističen bliže resnici. Budi se je zdelo najbolj potrebno najti odgovor na vprašanje trpljenja in ni izgubljal časa s praznim razglabljanjem. Ni se mu zdelo potrebno iskati odgovor na vprašanja o obstoju Boga in zakaj oziroma kako je bil ustvarjen svet. Po njegovih besedah bi bilo to, kot če bi človek, ranjen od puščice, zavrnil lajšanje bolečin, dokler ne bi izvedel, koliko peres je imela puščica ali kakšne barve so bili lasje človeka, ki jo je izstrelil. Ni nobenega zanikanja Boga, vendar nauki enostavno niso osredotočeni okrog pojma Boga, kar bi nas lahko postavilo v položaj najsi bo vere ali nevere ali pa samo občutka zmedenosti. Buda je dejansko govoril o »Nerojenem, Brezobličnem, Neoblikovanem, Neumrljivem«, brez katerega ne bi bilo osvoboditve od rojenega, obličnega, oblikovanega, umrljivega… vendar je to sredstvo za meditacijo in premislek in ne nekaj, kar bi zgrabili kot vero. Težava z »Bogom« je, da je to postala tako čustvena in obremenjena beseda, da imamo ogromno kulturno pogojenih zaznav okrog nje, kar lahko povzroči skrb in nemir, namesto, da bi nam to pomagalo k čistosti in duševnemu miru.
Avtor: Primož Pečenko: Dhammapada
www.buda.si