Kaj naredimo s stresom, ki je naš vsakdanji spremljevalec

Vsi poznamo stres

Je vedno in povsod prisoten. Tisti, ki trdijo, da ga ne doživljajo, po mojem mnenju lažejo. Že to, da živimo v takšnem hitrem tempu, ki ne pozna počasnega koraka, je stresno. Ko odpremo televizijo ali prelistamo dnevno časopisje ali preletimo novičke na internetnih portalih, pademo ne samo v stres, ampak še v depresijo.

Kako si lahko pomagamo?

Kot prvo bi predlagala, da se z njim sprijaznimo. In ga poskušamo čim bolj narediti za našega prijatelja in zaveznika. Torej, recimo da se zavedamo, da smo stresirani zaradi službenih zahtev. Delovnih zahtev ne moremo spremeniti, pa niti od nadrejenega zahtevati, da naj zmanjša svoje pritiske. Bodimo realni, prav? Stres nas spremlja že od jutra in v želodcu s seboj prenašamo kepo, ki se še bolj debeli, ko se približujemo službi, ki pa je ne smemo izgubiti, saj se z njo preživljamo. Stresu ne moremo ubežati.

Ko se z njim soočimo in ugotovimo izvor le-tega, lahko nekaj naredimo na sebi
in na našem lastnem dojemanju stresne situacije ter s tem zmanjšamo pritisk,
ki ga čutimo.

OGLAS

Mogoče ugotovimo, da se preveč sekiramo za zadeve, ki niso v naši domeni ali jih ne moremo spremeniti. Se pravi, da s to ugotovitvijo velik del napetosti izgine. Lahko poštudiramo, da šefice ne moremo spremeniti v njenih besnih in nemogočih zahtevah. Pa se lahko odločimo, da delamo res po svojih najboljših močeh brez negativnih silnic, obenem pa znamo tudi na primeren način reči ne ter odkloniti kakšno pretirano zahtevo. Vedeti je treba, da neprestano sprejemanje vedno novih delovnih zadolžitev lahko hitro vodi v sindrom izgorelosti. No, tega si prosim ne naredite.

Stres je lahko včasih tudi naš motivator.

Nekaj nam ne gre. Čutimo frustracijo in nemoč. Tišči nas v prsih in iščemo rešitev. Ko nas dovolj boli, se zganemo in začnemo iskati konstruktivno rešitev, ki posledično prinese rezultat, negativni stres in frustracija se zmanjšata, mi pa občutimo zmagoslavje. Premagali smo težavo pa tudi stres. No, to nekako velja do naslednje situacije, ko nas spet preplavijo stresni hormoni in se stanje ravnovesja poruši.
Pa razmišljam, da je dandanašnje življenje tako ali tako en sam stres. Torej je to naš spremljevalec. Črpa nam življenjsko energijo. Črpa naše organe, ki začenjajo šepati v svojem delovanju. Pridobimo si nebroj psihosomatskih bolezni, ki jih sodobna medicina zgolj blaži, saj vzroki za tako pridobljene bolezni ležijo globoko v nas, v naših podzavestnih prepričanjih in vcepljenih vzorcih, ki jih noben medikament ne more odstraniti. Torej smo spet na istem izhodišču:

Mi sami smo tisti, ki se moramo spraviti iz določene zone udobja, premigati svoje zakoreninjene misli ter dopustiti, da je resnica morebiti nekoliko drugačna.

Ko smo fleksibilni v svojem razmišljanju in dojemanju resnice, lahko pridemo do presenetljivo zanimivih ugotovitev, ki se tičejo nas in našega notranjega ustroja.

S tem, ko se sprijaznimo s stvarmi, ki jih ne moremo spremeniti, še zlasti za nazaj in ko se zavedamo, da smo dali vse od sebe, lažje sprejmemo sebe takšne kot smo.

Ko ne obsojamo drugih ter ne sodimo njihovih dejanj, smo že na dobri poti, da pometamo sproti nesnago, ki se nabira na našem predpražniku in naših težav tudi ne smetimo po drugih preprogah. No, pa tudi po lastni skušajmo, da ne.

Ko se zavedamo, da sprotno delo na sebi nosi tudi zadovoljstvo in je rezultat, da smo bolj mirni mi sami, se zgodi tudi to, da stres nima več takšne vseobsegajoče moči nad nami. Sedaj postanemo mi gospodar svojih misli, reakcij in telesa. Zdrav um bo obstal le v zdravem telesu. So vedeli že antični Grki.