In moram reči, da se je prav prileglo!
A jaz verjetno ne bi bila jaz, če ne bi tudi na takšne trenutke pogledala z malo bolj filozofske plati. Spomnila sem se nekih ljudi, ki so v preteklosti propagirali “hepi, hepi, hepi” … ves čas bi morali biti “hepi”. Mar res?
Vsi jo potrebujemo
Ena od osnovnih človeških psiholoških potreb je potreba po raznolikosti. Si predstavljate, da bi vse dni svojega življenja dan za dnem jedli povsem enako hrano, nosili povsem enaka oblačila, srečevali ene in iste ljudi, se z njimi pogovarjali o enih in istih rečeh, imeli povsem enako pričesko, se držali identičnega dnevnega urnika, brali eno in isto knjigo, gledali en in isti film itd.?
Verjetno bi imeli kmalu vsega dovolj, verjetno bi kmalu postali nezadovoljni in neizpolnjeni… in verjetno vam je že jasno, zakaj pravim, da je raznolikost ena od osnovnih človeških psiholoških potreb.
In podobno, kot raznolikost potrebujemo pri hrani, oblačilih, aktivnostih itd., potrebujemo tudi čustveno raznolikost. Eno in isto čustvo, ki bi ga izkušali 24/7, nas čez čas ne bi več izpolnjevalo, tudi če bi šlo za prijetno, pozitivno čustvo.
Za dolgoročno izpolnitev potrebujemo nabor različnih čustev: takšnih, ki usmerjajo našo pozornost navzven, in takšnih, ki jo usmerjajo navznoter.
Kako pa je v luči tega z občutki žalosti, potrtosti, nemoči ipd.?
Prvič: povsem normalno in človeško je, da jih kdaj izkušamo. Ne, nič ni narobe ne z njimi ne z nami, če jih občutimo.
Drugič: ne le, da ni s takšnimi občutki nič narobe, temveč lahko v našem življenju igrajo tudi pomembno pozitivno vlogo, npr.:
- zagotavljajo nam omenjeno čustveno raznolikost (to je lahko tudi razlog, da sami nezavedno sprožimo takšna občutja v sebi, ker preprosto potrebujemo nekaj drugačnega od tistega, kar smo dalj časa doživljali pred tem)
- pomagajo nam, da lahko bolj cenimo srečo, radost, veselje in mir (ali bi imela ta pozitivna občutja sploh kakršno koli vrednost za nas, če ne bi poznali tudi njihovih nasprotij, torej nesreče, potrtosti, žalost in nemira?)
- omogočijo nam, da se ustavimo in se znova povežemo sami s seboj (žalost, potrtost ipd. so čustva, pri katerih je naša pozornost usmerjena navznoter … in ko včasih brez glave divjamo skozi življenje ter izpolnjujemo potrebe in zahteve svoje okolice, nase pa pozabimo in izgubimo stik s seboj, nam lahko prav takšna “introvertirana čustva” pomagajo, da se ustavimo ter se znova povežemo s seboj, s svojimi željami, potrebami, vrednotami ipd.).
Zagotovo bi se našlo še kaj … a prevelike hvale “negativnim” občutjem kljub vsemu ne bomo peli :-).
Kot “začimba”
Nič ni torej narobe, če se kdaj znajdemo v neprijetnih občutjih, a kot rečeno, v življenju potrebujemo čustveno raznolikost, in dokler so žalost, potrtost, nemoč ipd. “začimba” v našem čustvenem življenju, je vse povsem normalno, povsem človeško in v vseh pogledih povsem ok.
Pustimo si doživeti tudi takšna občutja, pustimo jim, da v nekem omejenem času odigrajo svojo vlogo, potem pa se premaknimo naprej ter znova naravnajmo na pozitivnejše, lahkotnejše frekvence.
Edini problem z negativnimi občutji je, če jim dovolimo, da postanejo naš življenjski slog … torej da jih doživljamo iz ure v uro, iz dneva v dan, iz meseca v mesec in iz leta v leto. To pa je seveda druga zgodba in takrat je čas, da se aktivno potrudimo in v svojem življenju znova naredimo prostor za mir, srečo, lahkotnost in veselje.
Na srečo je tu bolj ko ne vse v naših rokah: naša sreča v resnici ni odvisna od drugih ljudi in zunanjih okoliščin (ne bo nam jih nujno treba spreminjati in se “spopadati” z njimi), temveč predvsem od našega razmišljanja.
Če želimo spremeniti svoje življenje, spremenimo svoje misli …
in spremenil se bo naš svet.
Če imate občutek, da je vaše življenje trenutno premočno “začinjeno” s težkimi, neprijetnimi občutki oziroma da je v njem premalo sreče, radosti in lahkotnosti, si lahko med drugim pomagate z mojo (ne več čisto) novo knjigico “Sreča in notranji mir“. Pomagala je že mnogim, tudi ljudem v zelo težkih življenjskih situacijah; če boste želeli, lahko pomaga tudi vam.
