»Drevo se spominja, kar sekira pozabi.« je afriški pregovor, ki govori o tem, da se žrtev spominja travme, medtem ko jo napadalec pozabi. Ali je to res in kako nastane travma?
Na dogodke lahko gledamo z vidika osebnosti ali z vidika duše. Osebnost je ujeta v vrtinec čustev, vpeta v odvisnosti od odnosov, podzavestno agresijo do ljudi in podobno. Duša pa je na višjem nivoju, zato se je čustva, travme, odvisnosti in podobno ne tičejo. Duša si je na začetku inkarnacije nadela rokavico osebnosti, ker je želela zbirati izkušnje. In še vedno je njen večji del izven fizičnega sveta, kar navadno imenujejo »višji jaz«.
Zgoraj sem uporabila pojma »žrtev« in »napadalec«. To dvoje obstaja na nivoju osebnosti, na dušni ravni pa ne. Na dušni ravni obstajajo vloge, ki jih igramo, in za katere se večkrat že vnaprej dogovorimo, da jih bomo igrali. Osebnost sebe lahko zaznava kot žrtev, za dušo pa je vse le izkušnja. Žrtev je nekdo, ki je dovolil, da mu je bila vzeta moč, saj je na višjem nivoju vedel, da se bo iz tega nekaj naučil in da bo dobil izkušnjo, ki je drugače ne bi.
Kateri del nas torej doživlja travmo?
Če dogajanje sprejmemo, se nas notranje ne dotakne. Kot travmo človek zazna dogodek, ki ga ne more v polnosti sprejeti. Kadar imamo do zunanjega dogajanja odpor zaradi določenih notranjih prepričanj ali če čutimo, da nam je v dogodku odvzeta moč, nas dogodek razčloveči, povzroči sram, jezo, žalost, strah … v tem primeru doživljamo travmo. V njej se zakrčimo in v nas ostane skupek čustev, ki jih nismo mogli sprejeti. En del naše energije ostane ujete v tistem dogodku.
Žrtev se travme močno spominja, ker je bila napadena, ker ji je bila odvzeta moč in ker so v njej ostala ujeta čustva. Vendar pa ne moremo reči, da se napadalec izmaže brez vsake posledice. Tudi agresorju ni lahko, saj se v njem skoraj vedno pojavi občutek krivde, ker se vsaj podzavestno zaveda, da njegovo dejanje ni v redu.
Čustva v nas ostanejo kot energijski skupek, ki se vedno znova aktivira, ko se nam v življenju zgodi nekaj, kar zbudi naš čustveni spomin na preteklo travmo. To so ljudje, razni življenjski dogodki, ipd, ki nam znajo »pritisniti na gumbe«, da postanemo jezni, začnemo jokati in podobno. Predstavljajo le zunanje sprožilce našega notranjega dinamita.
Ker smo do zdaj govorili le o travmah, povzročenih s strani drugega človeka, naj le omenim še drugo možnost, ko jih doživimo brez napadalca. Zelo travmatična izkušnja je na primer poplava, plaz, ko se sami poškodujemo med aktivnostjo (na primer plezanje), avtomobilske nesreče, ko se sami zaletimo v obcestne zgradbe in podobno. Tudi takšni dogodki nam lahko pustijo posledice, saj imajo mnogi ljudje po avtomobilski nesreči strah pred tem, da bi ponovno sedli za volan.
Za dušo je vse le izkušnja.
Med ljudmi je popularno razmišljanje, da je treba pustiti preteklost v preteklosti in živeti tukaj in zdaj. Na neki ravni res, da se ne smemo preveč ujeti v predelovanje preteklih izkušenj, vendar ne bomo resnično svobodni, dokler ne bomo iz sebe sprostili čustvenega naboja preteklih dogodkov. To najlažje storimo tako, da se dvignemo nad travmo in jo pogledamo z »očmi« duše, ki se ne jezi, ne obsoja, ne zameri, ne joka … Za dušo je vse le izkušnja. Ko se pomirimo s preteklostjo in se rešimo energijske vpetosti, lažje in bolj kvalitetno živimo tukaj in zdaj.
