Prevod besede karma (sanskrt) bi lahko bil dejanje, delo, dejstvo ali tudi resnica. Večina ljudi pomisli na usodo, nekateri karmo imenujejo pot, v bistvu pa gre za indijski verski in filozofski koncept (budizem, džainizem, hinduizem, sikhizem), ki izvira iz starodavne Indije in katerega bistvo je vzrok in posledica (morda bolj pravilno: vzrok, dejanje, posledica), torej ciklus delovanja preteklosti, ki vpliva na sedanjost in prihodnost (samsara – ciklus rojstva, življenja, smrti ter ponovnega rojstva), kar nas spet vrne k pojmu reinkarnacije.
Karme ne moremo vzeti kot usodo, ker ravno karma nas uči, da uporabljamo svobodno voljo pri oblikovanju prihodnjih dogodkov, torej sami v večji meri krojimo svojo usodo. Ta nam ni zapisana kot morda kdo razume, temveč je določen le cilj, kakšna pa bo pot do tja, odločamo sami.
Zavedanje svoje lastne odgovornosti za dogajanja, s katerimi se soočamo, torej odgovornost do samega sebe, je sporočilo karme, obenem pa tudi bistvo zavedanja svojega obstoja v univerzalnem konceptu. To pa nas tudi usmerja, kako bomo delovali v življenju, torej nas usmerja natanko na ustvarjanje in oblikovanje življenja v smislu »tukaj in sedaj« kot tudi v prihodnosti.
Zavedanje obstoja duše – neumrljive biti, reinkarnacije, kot zavedanja neminljivosti in karme, ki nas uči o vzrokih in posledicah našega delovanja, nas pripelje do tega, čemur bi lahko rekli ozaveščanje svojega bistva ali razumevanje tako materialnega kot nesnovnega v konceptu našega bistva, bistva človeka.
Življenje ni skupek naključnih dogodkov ali povezava nesmislov v sklopu našega razvoja, ni iskanje najkrajših poti k izvoru svojih želja, temveč je kontinuirani proces, ki teži k evoluciji zavesti. Življenje sestavljajo dogodki in odnosi v dogajanju. Vse življenje poteka kot faza spreminjanja, vendar ne naključnega, temveč razvojnega spreminjanja. Pomen življenja v obliki procesa je, da je vsaka sukcesivna stopnja ali trenutek v našem življenju modificiran z vsem, kar se je dogajalo v preteklosti in obenem tudi pogojuje prihodnost. To poteka na vseh ravneh, tako fizični kot tudi na čustveni, mentalni in duhovnem področjih. Vse to spada v razvoj duše ali zavesti.
Kaj je za nas osebno najmočnejša moč, ki pogojuje naše življenje in ga tudi odreja, izoblikuje? Želje … Želje pogojujejo in kreirajo v našem življenju – življenje. Zaradi želja naredimo to in ono, zaradi želja zanikamo ali pritrdimo in odobrimo. Zaradi želja imamo odnose, kot jih imamo, ne glede na trenutne globlje percepcije dogajanja. Kajti želje so premočne, da bi dojeli vso kompleksnost življenja in izkoristili vse potenciale, ki jih nosimo v sebi. Vse življenje se trudimo ugoditi svojim, včasih pa tudi željam drugih, kadar gre za samožrtvovanje, vendar resnično naša življenja pogojujejo želje. Želje niso nič napačnega, če se istočasno zavemo, da izkušnje, ki nam prihajajo naproti, ki jih doživljamo, niso »sreča« ali »nesreča«, niso naključja in odraz usode, temveč so namen za našo osebnostno, zavestno evolucijo.
Sprejeti moramo dejstvo, da vsaka akcija izzove reakcijo, torej so tudi naša dejanja, misli, čustva in hotenja povzročitelji posledic, torej mi sami ustvarjamo pogoje za prihodnost, za dogodke, čustva in misli, ki jih bomo šele prejeli.
Zavedati se moramo, da karmični zakoni niso le v obliki lepih in prijetnih izkušenj, temveč tudi slabih, bolečih in trpkih. In na teh se učimo. Naučimo se, kaj smo storili, da smo to doživeli, obenem pa tudi kaj bi bilo bolje storiti v prihodnje ob podobni situaciji, da bi bila izkušnja, dogodek ali trenutek lepši, prijetnejši. Tudi bolezni na različnih ravneh ne pridejo slučajno, temveč so odraz tistega, kar počnemo, bolj natančno – tistega, kar smo počeli v preteklosti. In bolezen se seveda ne umakne, dokler česa ne spremenimo.
Veliko ljudi toži nad slabo srečo, se sprašuje: kaj sem storil, da se mi to dogaja? In ravno tu je ključ– zavedanje, da smo nekaj naredili napačnega, čeprav je to napačno – dobro, v smislu potrebnih izkušenj, če jih uporabimo za delovanje v bodoče. In potem preprečimo ponovitev bolezni, če in ker smo razrešili vzrok, ki nas je pripeljal do bolezni. Torej je bolezen v konceptu razvoja zavesti dobrodošla, saj nam je dala nov nauk in spregledanje. Seveda če se tega zavemo.
Zakon karme je objektivno gledano vedno pravičen in vedno tudi upravičen, saj smo sami ustvarjalci, izvajalci in prejemniki posledic. Če pogledamo naravo in princip njenega delovanja, vidimo, da vse deluje po določenem zakonu akcije in reakcije. Narava brez zunanjih vplivov človeka ne dela napak, ker je zasnovana povsem v pravilnem ravnovesju. Posledicam svojih dejanj se ne moremo izogniti, če rezultata preizkušnje nismo deležni v tem življenju, ga bomo izkusili v naslednjih, če verjamemo in se zavedamo reinkarnacije. Življenje vsebuje rojstvo, tok življenja in smrt, vendar so to neločljivi pojmi, ker s smrtjo ne umre naša zavest, temveč skupaj z integriranimi izkušnjami naše osebnosti preživi in se po določenem času spet »rodi« v telesu novega človeškega zarodka.
V tem svetu in v tem življenju smo okovani z željami, ki naj bi jih izpolnili, in jih tudi bomo, vendar ni nujno, da v tem življenju – tukaj in sedaj. Prav tako se moramo zavedati, da smo v »to« življenje prinesli določene izkušnje, še bolj pomembno pa – posledice preizkušenj, ki so ostale nedorečene in se nam sedaj vrnejo v obliki posledic našega dela v preteklem ali preteklih življenjih.
V zahodnih deželah koncept karme ni sprejet v smislu vzroka in posledice, čeprav je v krščanstvu nakazan z izrekom »kar seješ, to boš žel« (pismo Galačanom). Določeni filozofi sicer sprejemajo karmo kot dejstvo, drugi se spet navezujejo na »čustveno inteligenco«, vendar je bolj uveljavljen pojem usode, kjer pa si mnenja spet nasprotujejo: o »vnaprej določeni usodi« in usodi, ki je spremenljiva z našo osebno svobodno voljo in izbiro, kar pa se nanaša v bistvu na življenje tukaj in sedaj, torej izključuje reinkarnacijo. Vendar je tudi v konceptu »tukaj in sedaj«, ki je subjektivno za nas najbolj pomemben in obenem sprejemljiv za širšo populacijo, zakon karme primarnega pomena.
Teorija karme po vzhodnem pojmovanju (vključuje reinkarnacijo) postavlja zakon karme tudi na moralno področje, ki pogojuje ne samo življenja in usode ljudi s psihološkega aspekta, temveč mnogo širše, gre za materialno pogojevanje sveta kot celote. Če se zavedamo kolektivne zavesti, potem je povsem jasno, da ustvarjamo skupaj tudi kolektivno pogojenost z mislimi, besedami, željami, namerami v okviru karmičnega zakona. Karma poudarja svobodo izbire, torej svobodo jaza.
Svoboda je realna možnost delovanja po lastnih načelih, torej imamo vsi možnost živeti (predvideti) v kvalitativno pogojenem dogajanju, živeti življenje po lastnih željah, ki so odraz naše osebnosti. Naše želje niso omejene, vendar naj bi človek kot racionalno bitje, ki ima sposobnost opredeljevanja in kontrole, svoje želje izražal v nekakšni harmoniji izbire med dobrim in slabim, med potrebnim in nepotrebnim, med tistim »zunaj sebe« s tistim »znotraj sebe«.
Kadar se osredotočamo le na materialne želje, ne gre le za omejene posledice, temveč tudi za nedosegljivost vseh potencialov, ki jih imamo in ki so morda naš resnični namen v okviru univerzalne evolucije. Torej smo prikrajšani za velik del tistega, kar nam po biti pripada. Seveda smo sami odgovorni za to in ravno zaradi tega bi se morali zavedati zakona karme in ga integrirati kot bazično komponento našega življenja.
Kadar govorimo o duši kot zavesti, se ne moremo izogniti vprašanju začetka razvoja duše. »Zavestnost« nastaja in se razvija skozi izkušnje prejšnjih življenj. In če človek, ki se na začetku zaveda le materialnih aspektov svojih strasti in želja, ponavlja ene in iste napake, postane njegovo življenje eno samo trpljenje. Seveda je to sestavni del evolucije duše, vendar je nujno potrebna integracija izkušenj, če želimo čim manj časa prebiti v trpljenju. Ko sprejmemo zakon karme, se iz duhovnega vidika integriranih izkušenj začnemo učiti in s tem sprožimo razvoj in pot.
Zakon karme je dejstvo. Zavedanje in priznavanje določenih zakonitosti kot bistva našega duhovnega razvoja in poti v obliki svobodne volje nas pripelje v harmonijo z Božjo voljo in univerzalnim načrtom, ki deluje na precej višji ravni v primerjavi s fizičnim, čustvenim in mentalnim nivojem. Ta harmonija nam odpira spoznanja o Bogu v naravi, o uglašenosti s pravili življenja in zavestnem sodelovanju v procesu evolucije duše v univerzalni razsežnosti.
Zakon karme v nas samih transformira želje, hotenja in slo v možnosti, ponovljene izkušnje in miselne vzorce v namen, voljo za izvajanjem spremeni v akcijo, lepe in pravilne izkušnje se transformirajo v modrost in boleče v zavest.
V branje priporočamo knjigo Pot k svetlobi
