Ne to ni pravljica, to je današnja realnost. Namreč partnerski odnosi so za marsikoga zares velik izziv.
ZAKAJ? Kraljica skriva pod ledom toplo srce, vitez pod oklepom dobro srce, oba pa se bojita, da bi bila ponovno ranjena. Zato je vedno več površinskih odnosov, zato se partnerje menja, ko se začetni med poliže; zato je toliko varanja in bolečine.
NAREDITE STOP TEMU!
KAKO? Najprej je potrebno razumevanje, potem greste skozi proces, prejmete uvid / zavedanje in sledi preobrazba.
VZROK: ljubezen se idealizira na osnovi brezpogojne ljubezni iz filmov, romantičnih knjig in popevk…. kjer se dejansko prikazuje in opisuje brezpogojno simbiotično ljubezen matere in dojenčka …. temu se reče zaljubljenost!! In ker se tega ne da dobiti v partnerskem odnosu, se razočaranja vrstijo…
Če otrok ne dobi ustreznega varnega odnosa, čustveno ostane na ravni odvisnega odnosa, saj mu vzgibi po samostojnosti sprožijo strah, da bo čustveno zapuščen. Zato niha med odvisnostjo in uporom. Tak način negotovega navezovanja odnese s seboj v odraslost, obenem pa odnese s seboj veliko čustveno lakoto po tem, da bi bil brezpogojno sprejet in ljubljen.
Ali boste iz idealizirane zaljubljenosti uspeli zgraditi zrelejši ljubezenski odnos, je v veliki meri odvisno od tega, kako uspešno ste izpeljali izstopanje iz simbiotične odvisnosti od staršev v svojem otroštvu. Podoben odnos, ki so ga starši vzpostavili do vas, ko ste bili otroci (in ki so mu rekli ljubezen), tudi kot odrasli prepoznavate kot ljubezen, ne glede na to, ali so vas starši brezpogojno ljubili in sprejemali, ali pa je bila njihova ljubezen pogojevana, torej so zadovoljevali predvsem svoje potrebe.
Služi vam kot osnovna » matrica« po kateri iščete, prepoznavate in oblikujete svoje ljubezenske odnose s partnerji. Zato partnerske odnose, ki povzročajo tudi trpljenje, nekateri zamenjujejo za ljubezen, saj drugačnega resnično ljubečega odnosa sploh ne prepoznajo za ljubečega.
Pogosto se navežemo na ljudi, ki imajo podobne značilnosti kot naši starši. Otroški vzorec navezanosti človek vnaša v svoje odrasle ljubezenske odnose, ga išče in s svojim ravnanjem v odnosih tudi poustvarja.
Bolj, ko je nekomu manjkalo brezpogojne starševske ljubezni, bolj ponavadi ljubezenski odnos vnaprej idealizira. Idealizacija izhaja iz nerealnih pričakovanj, da nam bo nekdo v življenju, vaš partner, končno zapolnil čustvene primanjkljaje iz otroštva in vam zacelil morebitne rane.
Tisti, ki skuša v partnerskem odnosu nadomestiti idealizirano starševsko ljubezen, bo za partnerja praviloma izbral ljudi, ki ga nezavedno spominjajo na enega od staršev, ponavadi tistega od katerega so dobili premalo ljubezni. Tega pa ni mogoče dobiti od partnerja, zato sledi razočaranje in še več čustvene lakote in novo iskanje. Tako izbirate podobno čustveno nedostopne partnerje, kot so bili starši in pričakujete, da jih boste spremenili, kot ste pričakovali pri starših.
Ljubezen ne boli! Ljubezen je vibracija, je stik povezave s seboj…. šele potem to lahko prepoznamo v partnerju in dva taka zaceljena partnerja lahko ustvarita lep odnos.
Ob osebi, na katero ste varno navezani, se ponavadi počutite prijetno, ob njej čutite bližino, intimo in varnost.
Kadar pa se ob bližnji osebi ali zaradi nje počutite slabo, nezadostni, manjvredni, odvisni ali celo prestrašeni in ogroženi, kadar taki občutki v odnosu prevladujejo ali pa se stalno vračajo, je tako razmerje zagotovo nezdravo.
Partner naj bi sprejemal vaše lastnosti, ni pa dolžan sprejemati vsega vašega ravnanja in obratno.
Zaljubljenost je ponovitev simbiotičnega odnosa z materjo, ki pa pride v ljubezen takrat, ko partnerja izstopita iz odvisnosti in ob razlikah gradita medsebojno navezanost.
ZRELA LJUBEZENSKA NAVEZANOST
Prvi korak je, da se zavedate v kakšnem odnosu ste s seboj. Ali ste pristni, ali živite tako življenje kot vam ustreza, ali pa zavoljo ljubezni spreminjate svoje pogoje.
Zdravo, zrelo navezanost pa prepoznate po tem, da ste s partnerjem skupaj zato, ker si oba to želita. Namesto odvisnosti vzpostavita soodvisnost. Potrebujeta se zato, ker se imata rada, čeprav vesta, da lahko preživita tudi drug brez drugega. V odnosu je dovolj prostora za vse tri nujne enote partnerstva: midva, jaz in ti.
Če hočete ljubiti brez odvisnosti, se morate jasno zavedati kdo ste, kaj hočete in kaj zmorete! Predpogoj za tak odnos je, da partnerja zmoreta prepoznati in brez občutkov ogroženosti sprejemati medsebojne razlike.
Razumeti in sprejeti je potrebno, da so nekatera naša pričakovanja, ki znova in znova vodijo v razočaranja, nerealna in se odpovedati temu, kar od staršev nismo dobili, čeprav nam je takrat pripadalo.
Mnogi po nekaj razočaranjih to storijo, a še vedno pa je precej tistih, ki so bili preveč prikrajšani v otroštvu, da bi se zmogli odpovedati tem pričakovanjem. Toda pričakovanja so nerealna in neupravičena in nujno vodijo v razočaranje. Partner vam ni dolžan zapolnjevati vaše pretirane čustvene lakote. Prav tako vam ni dolžan izpolniti vaših otroških pričakovanj o brezpogojnosti odnosa.
Ko boste kot zrela oseba začeli jasno postavljati svoja realna pričakovanja, potrebe in želje, ter prepoznavati in spoštovati meje drugega, se bo vaš partner, če je dovolj čustveno zrel, do vas vedel spoštljivo in zaupljivo.
V zrelem partnerstvu se nihče od partnerjev ne odpove sebi, temveč oba pomemben »del sebe«, torej del svojega časa, pozornosti, čustev…vložita v partnerstvo in s tem skupaj ustvarita tudi tretjo novo enoto, skupnosti, »midva!. »Jaz« in »ti« se torej ne zlije samo v »midva«, temveč je »midva« del mene in tebe.
Novodobno partnerstvo je tisto, ki se vsega zgoraj navedenega zaveda in zavestno transformira boleče izkušnje v ljubeče.
Ko čutite distanco do drugih, se zavarujete z »ledom« ali »oklepom«, to pa pomeni, da je takrat dejaven prestrašeni del vaše osebnosti. Načinov ustvarjanja distance do ljudi je toliko, kolikor je izkušenj prestrašenih delov vaše osebnosti, kot so naprimer ljubosumje, odpor, jeza, potreba po ustrezanju in občutek upravičenosti, premaganosti, nezadostnosti ali nestrpnosti. Vsi so priložnosti, da se zoperstavite prestrašenim delom svoje osebnosti in jih ozdravite ter negujete ljubeče dele. Ko znova začutite bližino s partnerjem, boste vedeli, da vas nič več ne nadzira prestrašeni del vaše osebnosti.
Dejstvo je, da tisto, česar nočete videti v sebi (prestrašeni del osebnosti), » projicirate« v svet in vidite zunaj sebe. Ko to vidite drugod, vam nikdar ni všeč. Z drugimi besedami, tisto, kar vam je težko priznati pri sebi, ker se vam zdi preveč boleče ali sramotno, vidite pri drugih in vam na njih ni všeč.
Stopnja odpora, ki ga občutite, je merilo za to, kako močno tistega, kar se vam zdi, da vidite pri drugem, ne želite prepoznati pri sebi. Če resnično nočete videti nečesa v sebi, potem vam to resnično ne bo všeč pri nekom drugem.
Bolj ko bijete bitko proti tistemu, kar sovražite zunaj sebe, močnejša postaja privlačnost. Sčasoma se lahko znajdete v položaju, da sami počnete tisto, kar najbolj sovražite.
Sami lahko vidite, ali projicirate dele svoje osebnosti v druge ali ne, ter si privoščite izkušnjo odpuščanja vsakršne distance, ki jo pri tem čutite do njih. Naslednjič, ko vam nekdo, ki ste ga pravkar spoznali ali ste ga videli zgolj od daleč, v trenutku ne bo všeč, opazujte, kaj na tej osebi vam ni pri volji. Zabeležite si vsako stvar, ki vas odbija. Bodite specifični. Na primer: »Aroganten je!, Nevljuden je!, Sebičen je!« Nato poiščite to obnašanje pri sebi.
Ne glede na to, ali je oseba, ki vas odvrača, v resnici takšna, kot se vam zdi, vam boleč čustveni naboj pove, da je dejaven prestrašeni del vaše osebnosti. Če ste topli, odkritje hladnega odnosa pri drugi v vas ne bo povzročilo čustvenega odziva. Videli boste prestrašeni del njene osebnosti, ki je čustveno hladen, in se boste temu primerno in ustrezno obnašali in ne boste jokavo prosili za ljubezen. Če ste tudi sami čustveno nezreli oz. nepripravljeni to priznati, da niste vedno celoviti, ga boste obsojali, krivili, se mu izogibali, ga obrekovali itd., ker je nedostopen.
Z drugimi besedami, če prepoznate prestrašeni del osebnosti v osebnosti drugega, to ni projekcija. Če pa se nanj čustveno odzovete, potem to je projekcija. Ne obstajajo nikakršne naključne ali običajne interakcije. Odnosi so namenjeni, da nam kažejo sebe v sebi. Preko njih se učimo lekcij notranje moči, odgovornosti, modrosti in ljubezni. Sanjarjenje, obžalovanje in pričakovanje so izkušnje prestrašenih delov vaše osebnosti.
Ko zaznate neprijeten občutek v sebi, je to klic na pomoč majhnega otroka po ljubezni. Ta primankljaj je potrebno dati samemu sebi in to se naučimo, ko prvič zaznamo energijo ljubezni, ki je » v zraku« in nam je na voljo vedno, ko se potopimo v prisotnost tukaj in zdaj, v sprejemanje sebe brezpogojno.
(prirejeno po Gary Zukav: Duhovno partnerstvo, Michael Brown: Proces prisotnosti, Psihoterapija net)
