Včasih pride človeku v srce mrk in težka zmeda. Čuti strah, nezadovoljstvo, grenkobo. Táko srce je šibko, ne ve, kako pobegniti iz te nevednosti. Pomisli na vse: na vreme, družino, na druge ljudi, na bolezen, sploh na vso nepravičnost v svetu. Tam nekje – a ne ve točno kje – je nekaj narobe: morda luna ali sonce, morda energija ali dušni greh. Ta groza mu vzame vso moč, vso radost in smisel življenja. Ko pravi »dom« kdaj pa kdaj zasumi, da stoji na tenki nitki….začne brž misliti druge misli in to kakršnekoli, a nikakor ne tistih, ki povzročijo strah in grozo. A kam? Kam če ne tam v svet … svet čutnosti, upanj in smisla? Pa naj se zdaj stisne k svetu: naj bo fin, prepoznaven, popularen, skratka sprejet in ljubljen.
Ta človek ne ve druge poti, kot to, ki gre s tokom sveta. Ne razume, da je zaradi odvisnosti od sveta čustveno pogojen. Ko so stvari, ki jih doživlja, ugodne in prijetne, potem meni, da je srečen in uspešen, a ko se sreča z neugodnostjo in bolečino, tarna v tesnobi. Srce je kot krpa, namočena v vodi: ko je voda topla, je krpa topla; ko je voda mrzla, je krpa mrzla. Tako ožeto je njegovo srce. V karkoli je človek zatopljen in zasužnjen, to naredi človeka. Ta bitnost je le krpa v vodi. A boli, ker ta neumnež nikakor ne more sprejeti dejstva, da se tako trmasto drži svoje bitnosti ali jaza, kot da ima neko neminljivo vrednost. Narava rada pokaže razpoke, a ne glede kako močno ta poka, kljub temu človek še vedno meni, da se mora to bitnost neprestano braniti, lepšati in upati, da ga bo svet opazil.
Pa kaj so te razpoke?
Ali ni strah tisto poglavitno dejstvo, da se človek počuti »ogroženega«? Hodi po temni dvorani, sam sredi noči. Srce vzdrhti takoj kot zasliši… veter? Morda je res veter, a morda je lahko duh, neka sila, ki odpira neko obsežno in neznano območje, do katere ne bo mogel imeti nobene kontrole. Kako zadržati svojo bitnost, ko ga lahko zajame Nevednost? Strah ga prevzeme, ker vidi, da ga zajame ta obsežna Smrt. To je ta razpoka, ki je del narave, a v katero si ne želi pogledati. Srce je malo in šibko, kakor vejica, ki se strese zaradi vetriča. Srce drhti, ker je šibko kakor bilka.
Človek vedno gradi, pa naj bo to hiša, uspeh v službi ali družbi, ljubezensko razmerje, družino, projekte, status in ugled. Napor se plača s stresom, žalostjo, skrbjo in kdaj s krvjo. Morda mu je uspelo zgraditi svoje »cesarstvo«, a srce ostane trudno in temno zaradi navezovanj. In ko le pride smrt, mu je potem vse odvzeto. Z vsemi materialnimi dobrinami, ter tudi z njegovim »osebnim avtorstvom«, lahko drugi ljudje sedaj svobodno trgujejo. Vse, kar je bilo grajeno v svetu, bo odvzeto. Vse, kar je imel, tudi te kosti, meso in kri, pokrito v vreči kože, bo mu odvzeto: človek, ves posel si delal na kredit!
Pa to ni nova novela, nekaj kar se še ni bralo. Saj ve, da človek trpi. Saj ve, da smo vsi v smrtni čakalnici. A problem je misel, ki pravi, da trpljenje je smisel, ali da je vredno trpeti, ali celo, da se mora trpeti. A ta religioznost je pravzaprav razsekana na dvoje, ko vrednoti muko a se hkrati predaja poživljanju čutnih potreb. Niti religioznost ne more iti preko sveta, katere karakter je ta dualnost. Oh, strah in trepet! Zato človek sliši: »upaj, moli, saj nisi sam – s teboj je nekdo, ki te vedno ljubi.« In slepa tavanja se nikoli ne končajo. Čisto običajen človek si ne bo iskal resnice: on misli, da resnica je že to kar vidi, sliši ali čuti. A čuti so prijetni preden začnejo boleti. Naj potem reče, če si upa, da je našel resnico miru. A ne, ubožec še vedno joče: Ljubi me! Ljubi me!
Naj spozna, da so strahovi, trepeti in nesreče, kazalci notranjega nasprotja.
Naj si ta človek zdaj prizna razpoke: naj ne taji, ne beži. Naj spozna, da so strahovi, trepeti in nesreče, kazalci notranjega nasprotja. Šele takrat, ko je človek pripravljen biti odkrit do samega sebe, samostojen in avtentičen, lahko čuti, kako se mu notranje mišice krepijo. Seveda bo bolelo, ko krepimo to notranje telo, to je z izogibanjem slabih dejanj in čutnih poželenj, a to vodi v pravo notranjo srečo in zadovoljstvo. Tu se konča suženjstvo in vsa odvisnost do stvari in ljudi. Potem srce nič več ne drhti ob vetru, nič več se ne utaplja v veseljačenju in depresivnosti, nič več si ne išče ljubezni izven sebe. Svet, ki ga je prej vodil, se je zdaj končal; človek je zdaj prišel do konca pred svojo smrtjo. Zdaj lahko gre ta junak skozi temno dvorano brez strahu, z nesebično ljubeznijo in sočutjem.
