Lovljenje ravnotežja

Rdeča nit mojega življenja je lovljenje ravnotežja in iskanje nevtralne točke kjer se združita oba pola. Vsi imamo v sebi dva kontrasta, ki med seboj plešeta in se borita za premoč.Se mi zdi, da se z globino človeka  ta odstopanje premo sorazmerno povečuje.

Vojak in pesnik, žurer in reiki mojster, divjak in prefinjen učenjak, zelo čustven a tudi hladen. Rad v centru pozornosti, kot dvorni norček A vseeno volk samotar…

Vedno pa poskušam biti prisoten v trenutku,poudarek na poskušam 🙂 osvobojen dualnosti, brez obsojanja in to mi, daje moč objektivnega pogleda in tudi moč, da prevesim tehtnico, ko me kak pol preveč potegne.

OGLAS

Zaradi tega vrvohodstva veliko mojih hobijev povezanih s tem plesom jing in janga. npr. tai chi, intuitivno slikanje z črno in belo, in balansiranjem kamnov.

In danes bom pisal nekaj od slednjega.

Kot vsi ti hobiji so tudi kamni prišli v moje življenje čisto spontano in kot pri vseh sem šele čez čas dojel, da to kar popularna zadeva in da nisem prvi, ki se to spomnil 🙂 Vsi le črpamo iz bazena kolektivnosti.

V glavnem bil ,kot že neštetokrat prej, pri reki se sprehajal, sončil, meditiral in kar na 1x začutil navdih da začnem zlagati kamne enega na drugega.. 3 ure so minile kot hip in tam pred mano je stalo okoli 10 kar visokih stolpcev zloženih kamnov.

Jaz pa pomirjen in poln energije.

To zlaganje mi je prišlo v navado zmeraj, ko bil zraven reke bos in skoraj gol postavil kako skulpturo.

Skozi to aktivno meditaciji sem dobival določene uvide in spoznanja npr. da je mogoče postaviti le tisto v kar je človek sposoben verjeti, da čeprav stvar na videz deluje zelo trdno lahko ob rahlem pišu razpade, da varnost iluzija, učil sem se o nenavezanosti, uril to, da ničesar ne pričakuješ, le osredotočeno postavljaš kamen na kamen brez, da si fiksiran na rezultat, ker to prinaša nestrpnost in s tem do rezultata sploh ne pride, le živčen in destruktiven postaneš, da ko si pri sebi, uravnotežen , umirjen se vse postavi samo od sebe, brez napora.Tudi skozi to krepil stik z otroškim delom sebe in odkril, da od tam izvira modrost, živost in ustvarjalnost.. Pri tem hobiju pride močno do izraza pojem aktivna pasivnost in nekako je to kot nek moto mojega življenja.

V stiku z naravo se učim  od elementov: voda kamen (zemlja) veter in ogenj ( moja namera) in tudi o samem času. Vse to pa se raztopi v tisti popolni osredotočenosti ponavadi čisto je to čisto zadnji trenutek, ko že stvar skoraj stoji ukvarješ se le še s čisto finim , mikro balansiranjem.  V tisti točki se odpre  enost, meje med subjektivnim in objektivnim se zabrišejo, postaneš reka, šum, dotik, zemlja narava, vesolje…jest pravim da takrat za time warpaš 🙂

Življenje je tako preprosto zakomplicirano, zato predlagam, da spustite kdaj kakšno delavnico sredi mesta ali kavico ob brezplodnem debatiranju o napakah družbe in se greste raje k reki malo igrat 🙂 Da doživite še malo preprostosti kajti  z komplikacijami nas itak bombardirajo na vsakem koraku, kaj je preprostost pa kar malo pozabili.

Življenje je čeprav včasih trda neizprosna borba a še vedno le igra.

P.s: link do albuma https://www.facebook.com/fajdros.haidzin/media_set?set=a.336501779720690.66942.100000826110805&type=3