Opredeliti mladost ni preprosto.
Čeprav smo poskušali najti natančno opredelitev, se različni avtorji v različnih obdobjih niso mogli zediniti o njej. Mladost je poleg tega tako bogata in večplastna, tako izmuzljiva in izjemna, da ne moremo najti nobenega objektivnega, konkretnega in celovitega načina za njeno opredelitev.
Kot filozofi neizmerno verjamemo v mladost in polagamo velike upe v prihodnji svet, o katerem tako pogosto in veliko govorimo. Menim, da globoko v sebi nikoli nismo prenehali biti mladi in iz različnih razlogov nas niso zapustili marsikateri tesnobni občutki, ki so lahko bolj ali manj mladostniški, vendar izvirajo iz istih težav in podobnih okoliščin.
Na splošno bi morali za opredelitev mladosti sprejeti mnenje nekaterih, ki pravijo, da je to vmesno stanje med otroštvom in zrelostjo. To je dejansko vmesno stanje, vendar ni edino niti dokončno, temveč zelo posebno, ker v njem zapustimo tako imenovano “sladko otroško nevednost”. Skorajda smo pahnjeni v nenadno in nepričakovano prebujanje novih notranjih, čustvenih, razumskih, fizičnih in psihičnih svetov, ki so sicer zelo naravni, vendar vedno znova zelo močno vplivajo na osebnost mladih.
Ko govorimo o mladosti, ne moremo upoštevati samo fizičnih sprememb, ki se pojavljajo na prehodu iz otroštva v mladost in ga zaznamujejo, temveč tudi druge spremljajoče mentalne in psihološke spremembe, ki so zelo globoke.
V skladu s starimi tradicionalnimi in ezoteričnimi učenji moramo vedeti, da so spremembe v mladosti še globlje, saj se ne prebujajo samo čustva in razum, temveč se znova pojavi tudi lastni Jaz, Višji Ego, ki je uspavan in izvira iz zelo davnih časov ter potrebuje poseben trenutek v življenju, da bi se prebudil in izrazil.
Ne strinjam se s tistimi, ki trdijo, da se mladost začne s puberteto in spolno zrelostjo. Niti se mladost ne konča, ko nastopita zrelost in odraslost. Če bi bilo tako, bi se morali vprašati, kdaj se začne zrelost. Ali pa se mladost močno raztegne – seveda ne v dobrem, temveč prej slabem pomenu –, ker nismo dovolj zreli, da bi vedeli, kaj si želimo?
Vidimo, da ne moremo določiti meja. Človeško bogastvo je brezmejno in številne možnosti človekovega razvoja so neskončne, zato se ne moremo omejiti na stroge opredelitve. Mladost je povezana z novim rojstvom, kot da bi se znova rodili, čeprav smo že v fizičnem, materialnem, konkretnem telesu.
Mladost nosi v sebi nekaj, kar naše oči odpira novemu načinu življenja, in to, kar povzroča tesnobo, izhaja prav iz te nujnosti, da se spopademo z novim načinom življenja. To je, kot da bi se rodili, vendar smo tokrat sami, povsem sami, ker čutimo, da bomo morali sami premagati vso tesnobo, povezano z novim rojstvom.
Nova mladost, v katero smo se pravkar rodili, je kot pri vsakem novem stanju nestabilna, negotova in nemirna. Potrebuje oporišče, vendar ga ne najde. In to je razlog za tesnobo, o kateri želim govoriti.
Na tesnobo lahko gledamo z dveh zornih kotov – na eni strani je to običajna in razumljiva tesnoba, značilna za rast, razvoj človeškega bitja, ki se znova rodi po končanem otroštvu, skupaj z vsemi procesi, ki jih beleži tradicionalna psihologija. Vendar je zlasti zanimiv drugi vidik, to je tista “druga” tesnoba, ki ni več tako naravna in značilna za mladostnikovo osebnost. Ta tesnoba je značilna za svet, ki nas obkroža, z vsemi svojimi težavami, in je manj naravna in bolj otežujoča za osebnost mladih. Najprej si poglejmo prvi vidik.
V skladu s psihologijo iz zadnjih sto petdesetih let mladosti dejansko ni mogoče opredeliti samo na podlagi fizioloških in hormonskih sprememb, ne glede na njihovo pomembnost, temveč je treba upoštevati tudi druge zelo značilne psihološke, intelektualne in moralne dejavnike. Nenavadno pa je, da se v skladu z navedeno psihologijo vsaka sprememba v mladosti šteje za patološko in nenormalno. Spremembe so tako številne, velike in pomembne, da mladi verjetno čutijo, kot da so bolni, to, kar se dogaja, pa grozno.
Mladi najprej začutijo potrebo po tem, da bi potrdili svojo novo osebnost. Nenadoma je treba izraziti nove zamisli, vendar jim zanje primanjkujejo ustrezni elementi. Treba se je utrditi v vprašanjih, ki se zdijo skoraj otročja, vendar so prva, ki mladim omogočajo izražanje svoje osebnosti.
Mladi zavračajo vse, kar je pripadalo dosedanjemu življenju, ker otroštvo pomeni biti majhen, ne misliti, ne čutiti – vse preteklo je torej slabo in je treba pustiti ob strani, zavreči. V tem splošnem zavračanju se nenadoma razbije slika, ki si jo imeli mladi o starših. Zdaj se ne zatekajo več k očetu in materi, zanje nista več oporišče. Skupaj z razbito sliko staršev pa padejo tudi slike tistih odraslih, ki so najbolj neposredna družinska podpora. Mladi začnejo sovražiti vse, kar so imeli do sedaj radi. Ne poznajo srednje poti, zato vso ljubezen, ki so jo do sedaj izražali do staršev, preusmerijo k novim avtoritetam. Nastalo praznino, ki v njih zbuja zelo globoko tesnobo, morajo zapolniti z novo vsebino.
Zato poveličujejo vzore, kot so profesorji, svečeniki, malo starejši prijatelji ali politični voditelji. Včasih želijo mladi najti oporišče v domišljijskih avtoritetah, ki si jih izmislijo sami in zanje pomenijo ideal, arhetip, popolnost. Včasih se oklenejo zgodovinskih osebnosti, ki predstavljajo vse, kar bi mladi želeli biti in na katere preusmerijo vso ljubezen.
Toda v resnici si samo želijo izpolniti praznino. To obenem povzroči zelo globoko melanholijo in nostalgijo po otroškem svetu, ki je spolzel iz rok in ki se ne bo več vrnil. Mladi so v prvi fazi zelo nagnjen k notranji žalosti. Čutijo, da so izgubili nek svet, vendar jim tega nihče ne zna razložiti. Čutijo, da so se rodili v drug svet, toda v tem svetu jih nihče ne razume. In ta zelo intimna, zelo globoka žalost se nikoli ne izrazi navzven – pojavi se skratka rahla melanholija. Na zunaj so pretirano veseli, vendar videz zelo vara, pogosto se predirno smejijo in povsem neprimerno vedejo, so agresivni ali pa prekipevajo od energije, ki agresivnost še povečuje. Mladi so agresivni celo do svojih staršev, katere krivijo za izgubo izgubljenega sveta in z rahlim občutkom krivde mislijo, da jih bodo tudi starši krivili za to, kar se jim trenutno dogaja.
Poleg tega se eden za drugim vrstijo številni občutki tesnobe, nerazumevanja, vsakodnevno prerekanje, neprestani spopadi in nezmožnost živeti s tistimi, ki so še nedavno tvorili celovito in čudovito jedro.
Mladi se na ta položaj različno odzivajo. V resnici je za mlade zelo značilno prebujanje metafizičnih idej, ki niso povsem dodelane in metafizično-filozofske, temveč preprostejše. Mladi se začnejo prvič spraševati o tem, kaj je življenje in kaj smrt. Zavejo se, da niso nesmrtni, da živijo v času, da so rasli in se spreminjali, da bodo še naprej rasli in se spreminjali ter naposled umrli. Zato se sprašujejo, kaj se dogaja onkraj vsega tega.
Metafizičnim idejam se pridružijo tudi moralne. Mladi so po navadi na začetku zelo strogi, in to na zelo svojstven način, s precej svojstveno in osebno moralo, ki postavlja visoke zahteve predvsem drugim, do določene mere pa tudi njim samim. Če se to dobro konča, se bo začel odvijati klobčič mladostniške tesnobe, ki bo postopoma izginila. Če pa se žal ne zgodi tako ter sorodniki in člani družine prve metafizične in moralne vzgibe običajno samo prezirajo ali se jim malce kruto posmehujejo, to mladim zada zelo globoke rane.
Z intelektualnega vidika se lahko dogajajo povsem različne stvari.
Mladi se lahko čisto zanemarijo, tisti, ki so bili zelo uspešni, pa se nenadoma naveličajo študija in doživljajo neuspehe, ali pa se zgodi prav nasprotno, pri čemer v študiju vidijo idealno pribežališče in poskušajo intelektualizirati vsako težavo, ki jo doživljajo, se srečajo s čudovito potjo v svet idej in lahko natančno opišejo vse, kar se dogaja v njihovi notranjosti.
V drugem primeru se pojavi velika dialektična težnja, ne glede na to, ali so ideje, ki jih zagovarjajo, resnične ali ne. Želijo razpravljati, se potrditi, pokazati moč in spretnost. In to jih resnično osrečuje.
Drugi značilni odziv mladih je rahla sebičnost, čemur psihologi pravijo narcizem. To se kaže v osredotočenosti mladih nase, želji po tem, da bi vse odgovore našli v sebi, zahtevi po izvirnosti, kajti iskanje lastne identitete zahteva drugačnost od drugih in včasih celo malo ekscentričnosti. Treba je zbujati pozornost, kar se pogosto izraža v preprostih stvareh, kot je na primer moda. Toda ta ekscentričnost je zelo posebna, ker želijo z njo rahlo vznemirjati odrasle. Poleg tega zahtevajo odobravanje drugih mladih, ki so v podobnem položaju, zato v tem smislu ustvarjajo nekakšne “klane”.
Ena od pozitivnih stvari v mladosti je prebujanje prijateljstva, čeprav je to boleče in malo obetajoče. Morda nikoli bolj kot v tem obdobju ne bomo vedeli, kaj je resnično prijateljstvo. Prijateljstva mladosti so veličastna, edina, v katerih je vse čudovito, v katerih je zaupanje idealno, brezmejno, in v katerih je prijatelj vse – pribežališče, podpora pri notranjih težavah in skorajda preizkušnja za to, kar bo pozneje ljubezen, če se ne sprevrže v nekaj škodljivega in bolezenskega. Prijatelj je moralna podpora. Mladi včasih poleg posameznih izkušenj prijateljstva najdejo tudi drugo pribežališče, kot so skupine, v katere se vključujejo, da bi se počutili močne – potrebujejo potrditev drugih, ker je zelo težko iti skozi življenje sam.
Zanimanja mladih so v skladu s psihologijo številna in zelo raznolika. Ponavadi jih zanima vse, vendar so pri tem precej nestanovitni – danes nekaj začnejo, jutri pa to že opustijo, začnejo marsikaj, ne dokončajo pa praktično ničesar. Pomembno je ostati v akciji, ni pa resničnega zanimanja. Kot odgovor na preštevilne zahteve družine ali drugih bližnjih, ki jih neprestano bombardirajo z nasveti in priporočili, kaj početi ali česa ne početi, se pojavlja popolna apatija.
Na splošno je težava mladih samo v njihovi mladosti in tesnobi, ki jo čutijo. To je težko razumeti, toda to je tako.
Zdaj pa preidimo na drugi vidik. Naš svet, naše tesnobno XX. stoletje prinaša udarec za udarcem in povečuje tesnobo mladih. Podali bomo nekatere vidike, ki zelo otežujejo položaj mladih.
Kot filozofi moramo morda začeti pri tem, kar se nam zdi najstrašnejše in najslabše od vsega, to je napačno zastavljena vzgoja, ki ni namenjena mladim, ki je povsem stereotipna in upošteva le znanje samo po sebi, ne pa človeškega bitja, ki bo to znanje sprejelo ali uporabilo. Posledica tega je, da odrasli mlade brez kakršne koli priprave vržejo v krut in tekmovalen svet, čeprav se ti ne čutijo zmožne za spopadanje s takimi okoliščinami, ali pa jih poskušajo preveč zaščititi, s čimer jih popolnoma omejijo in jim tako preprečijo preizkušanje lastnih zmožnosti. Tako jim tudi onemogočijo, da bi se podali v svet, v katerem bodo morali prej ali slej odvreči zaščitno ovojnico. Mladi so skratka zaradi pretiravanja pri vzgoji v eno ali drugo smer slabo pripravljeni za delovanje v svetu.
Odrasli lahko na splošno naredijo značilno napako, da mladim očitajo, ker niso več otroci, vendar niti odrasli, kar je isto, kot da bi rekli, da niso nihče. Danes veliko slišimo o tistih z roba družbe, toda nehote smo mi tisti, ki jih potisnemo tja, ker ne vedo več, kaj so. Od psihološkega potiskanja na rob družbe do dejanskega prestopništva pa je včasih samo korak. Treba je samo podreti oviro, ki je lahko večja ali manjša. Na začetku mladi preizprašujejo moralno avtoriteto staršev, končajo pa s preizpraševanjem katere koli druge oblike avtoritete, kar dejansko onemogoča družbeno življenje, mladi pa ne priznavajo in ne spoštujejo praktično ničesar.
Vendar to še ni vse – nekateri to stanje med mladimi kruto izkoriščajo, zlasti njihovo nagnjenost k navdušenju, njihovo zmožnost, da sovražijo in ljubijo ter se podajo v velike pustolovščine. Pri tem uporabljajo povsem nizkotno propagando, ki se izraža v različnih oblikah mode, ki sega od oblačil do anarhičnih oblik življenja, od drog do ateizma, od taktike osebne neodgovornosti do zavračanja vsakršnega vzpostavljenega reda.
Zdrava mladost ne bi mogla biti izkoriščana. Zato je treba mladim obljubljati tisoč in en neuresničljiv raj, ki jih nikoli ne dosežejo. In tudi če bi jih dosegli, bi še naprej čutili tesnobo, ki bi ustvarjala plodna tla za sejanje tesnobo zbujajoče propagande in ustvarjanje mladih, ki ne vedo, kaj narediti z lastnim življenjem.
Vendar to še ni vse – pojavljajo se naravni odzivi, ki nas nikakor ne smejo začuditi. Danes je moderna ravnodušnost, vendar je to razumljivo, kajti ta je le krik tesnobe in izraz obupa: “Kaj pa lahko storim?”
Ko mladi iščejo delo, od njih zahtevajo izkušnje. Želijo si biti boljši, želijo si biti drugačni, želijo si doseči ideal, želijo si ustvariti družino, toda edina pot je, da jim vse to zagotovijo starši. Če pa ni tako, morajo dolgo čakati in ne vedo, kaj bodo počeli niti kdaj. Če študirajo, prav tako v večini primerov nimajo možnosti, da bi pozneje uporabili, kar so študirali in bodo morali pozneje početi kar koli drugega, da bodo lahko preživeli, da bodo lahko zaslužili za kruh.
Tej vrsti tesnobe se začne pridruževati še druga – mladost mineva in mladi se začnejo zavedati, da niso naredili prav ničesar. Zato je logično, da se vdajajo ravnodušnosti. In jasno je, da temu sledi tudi upor, ki je lahko pasiven in brezploden ali pa agresiven in nasilen. In nekatere statistike kažejo na “rešitev” brezplodnega iskanja, kot je odvzem lastnega življenja.
V nekdanjih vprašalnikih med mladimi o vidikih, ki jih najbolj zanimajo, so najbolj izstopale estetske in moralne vrednote, metafizične potrebe in religijska vprašanja. Iz današnjih vprašalnikov pa lahko na prvem mestu razberemo osebno blaginjo, denar, ljubezen in šele nato so na vrsti nekatera abstraktnejša vprašanja. Toda na prvem mestu so varnost, mirno življenje in blaginja.
Ali mladi res čutijo tako ali pa sta jim bili takšno čutenje in razmišljanje vsiljeni?
Treba se je vprašati, ali so velike sanje mladosti res umrle. Verjamem, da niso, toda zelo težko jih je odkriti in mlade je zelo težko pripraviti k priznanju, katere so njihove velike sanje, kajti mladi, kot navajajo izvajalci vprašalnikov, običajno ne želijo priznati resnice.
Menim, da velike sanje obstajajo, vendar jih je treba znati odkriti. To so sanje, ki bodo postopoma odpravile tesnobo, vendar se morajo zato uresničiti. Ni mladega človeka, ki ne bi maral fizične lepote. Ni niti mladega človeka, ki bi zavračal skladnost in dober okus. Kadar to zavrača, to počne iz upora, in ne zato, ker ne bi maral estetskega, lepega in prijetnega. Drugi izraz upora je, da prezira to, česar ne more imeti. Vsak mladi človek si želi biti zdrav in se počutiti močnega, vendar vseeno uničuje zdravje ter se obrne proti lastnemu telesu in ga uničuje v znamenju upora, češ da navsezadnje ni mogoče ničesar storiti.
Mladi to lahko na zunaj zanikajo, toda vsi imajo globoko v sebi čiste in plemenite občutke. Nihče ne mara spremenljivih občutkov, tega, da je danes eno, jutri pa drugo, tega, zaradi česar smo vedno žalostni, tesnobni in nemirni. Vsak mladostnik sanja o večnosti. Pri vsakem mladostniku ima Ljubezen posebno mesto, čeprav tega ne želi priznati. Vsak mladostnik sanja o čistih, neskaljenih, sijočih in čudovitih stvareh, čeprav tega ne želi pokazati.
Anarhija in nered obstajata, toda to sta obliki izražanja tesnobe. Ni mladostnika, ki v svojih razmišljanjih ne bi iskal modrosti. Za mladost sta značilna nemir in želja po spoznavanju po vse večjem vedenju, so značilni za mladost. Je kot neustavljiv nemir, ki sili k spoznavanju vseh skrivnosti sveta.
Mladostnik si želi vedeti, toda to je težko, ker je treba včasih odstraniti tančico, pregnati nevednost in prižgati baklo sredi teme. Včasih je treba spoznati, da znanost ni samo destruktivna, temveč tudi konstruktivna, da nas raziskovanje približa najglobljim zakonom Narave, da znanstvena fantastika ne zadostuje za zapolnitev vseh naših ur, temveč da obstajajo resnični zakoni, ki jih lahko spoznamo, ne da bi zapadli v fantazije. Včasih je treba uničiti lažne modele in odkriti vso lepoto v Umetnosti, z resničnimi sporočili, odstraniti razne farse, ki jih moramo včasih sprejeti zaradi mode. Včasih je treba mladostniku pokazati, da v resnici ni ateist, temveč da pred sabo nima ničesar dobrega in plemenitega, v kar bi lahko veroval, in da se je celo sama predstava o Bogu in ideja o njem izpridila in umazala. Včasih je treba mladostnika naučiti, da mora znova začeti verovati vase, da bi se pozneje postopoma vzpenjal po stopnicah verovanja v vse stvari, vse do Boga.
Kdo si ni želel ali si ne želi spremeniti sveta?
Kdo ni sanjal o tisti nenehni revoluciji, ki nam omogoča, da premagamo vse zlo in vse nepravice?
Toda dobro se je zavedati, da se mora revolucija začeti pri vsakem posamezniku – tako da jo vključimo v delo, odgovornost in zdravo ambicijo. Slednja naj bo stanovitna sila, ki nas žene naprej, ambicija, ki ne zavrača drugih, temveč jih vse bolj spoštuje.
Ni mladostnika, ki ne sanja o sreči. Sreča obstaja in ni samo v materialnem zadovoljstvu in zadovoljevanju nagonov, temveč v Nečem več, o čemer še naprej sanjamo, ne da bi natančno vedeli, kje bomo to našli. Stoiki so trdili, da na tem svetu ni mogoče najti popolne sreče, vendar jo lahko najdemo, če jo iz dneva v dan vztrajno, potrpežljivo in preudarno iščemo ter znamo razločevati med tem, kar je v naši moči, in tem, kar ni v naši moči.
Ni niti mladostnika, ki ne bi sanjal o svobodi, o tej zmožnosti, da lahko leti, kajti za mladostnika svoboda ne pomeni početi kar koli, temveč vedeti, kaj si želi početi in kaj si želi doseči s tem, kar počne. Ni mladostnika, ki ne sanja o tej notranji svobodi, ki ne pozna ovir, ki ne pozna niti smrti.
Zdaj se mi postavlja veliko vprašanje – ali kljub vsemu obstajajo mladi. Ali so to zares mladi ali pa smo obsojeni, da gledamo samo otroke z odraslimi obrazi? Ali v naših otrocih ne opazujemo z vse večjo zaskrbljenostjo preglobok pogled za njihova leta ali pa resnost, ki se ji pridružuje očitek, in to od prvih let njihovega življenja? Imamo tudi odrasle, preoblečene v pubertetnike, ki niso mogli preseči mladostniške tesnobe. Treba je opustiti to večno dvojnost, v kateri živi zlasti mladostnik, ki mora ugoditi nagonskemu in animalnemu v sebi, pa tudi svojim bolj vzvišenim sanjam, ker se po eni strani zaveda, da je zmožen junaških dejanj, kot jih najdemo v velikih književnih delih, in da je lahko po drugi strani tudi zver, ki se plazi po tleh. Treba je končati ta boj. Da pa bi to bilo mogoče, ni druge poti, kot je boj. V Bagavadgiti, starem svetem vzhodnem tekstu, nastopa Ardžuna, ideal človeka, ki se je znašel tik pred bojem. Začel se bo boriti in odločiti se mora v tem trenutku. Neznosno trpi. Tesnoba, ki jo je čutil Ardžuna pred 5000 leti, se prav nič ne razlikuje od tesnobe, opisane v današnjih psiholoških razpravah – gre za isti obup.
Ardžuna ima na eni strani ves svoj animalni in nagonski svet, na drugi pa vse svoje vzvišene, najvišje in najboljše težnje. Mora se odločiti, izbrati, prenehati z neodločnostjo, stanjem nestabilnost, mora prestati še zadnjo preizkušnjo.
Preizkušnje, ki so jih morali prestati mladi v starih civilizacijah pred sprejemom v družbo kot odrasli, niso potekale naključno niti ni šlo za nekakšne magične obrede brez pomena, temveč so bili mladi preizkušani na točno določen način. Šlo je za preizkušnjo v smislu “upaj si”, “odloči se”, to je bil trenutek boja, trenutek izbire, ko v igro vstopi zmožnost razločevanja – “upaj si in zagotovo boš zmagal”.
Odgovori, ki jih iščemo, so v samih napakah, ki so vzrok mladostniške tesnobe. Treba je samo “obrniti” napake, jim dati nasproten pomen in dobili bomo rešitve – in to rešitve vseh vrst – od duhovnih, intelektualnih, čustvenih, fizičnih in bioloških vse do čisto praktičnih in konkretnih.
Treba si je zapomniti nekaj zelo pomembnega – da se v mladosti poleg mladostniške tesnobe pojavljajo največje zmožnosti. Da za mladost ne zadostuje samo mlado telo, temveč je nujna večna Mladost, mladost Duše, ki se zna vedno izraziti, ki lahko kljub vsemu sanja in te sanje tudi udejanji. In treba se je spomniti, da smo mladi, večno mladi, in brez občutka tesnobe, kadar se s sanjami in z močjo, da udejanjimo sanje, naučimo iti skozi življenje. Iti skozi življenje z Baklo, staro, nam dobro znano Baklo, ki so jo ljudje preteklosti, ljudje sedanjosti in ljudje vseh časov imenovali Upanje, mladostniško Upanje, in ne mladostniška tesnoba.
Avtor: prof. Delia Steinberg Guzmán, predsednica mednarodne NA
