Tako kot so misli jezik možganov, so čustva jezik telesa. Vaše mišljenje in čutenje ustvarja stanje duha. Stanje duha je odraz sodelovanja uma in telesa. Vaše trenutno stanje duha je odraz pristne povezave na ravni um – telo.
Vsakič, ko vas prešine misel, se ne ustvarjajo samo živčni prenašalci. Možgani ustvarijo še eno kemično snov, in sicer majhno beljakovino, imenovano nevropeptid, ki pošlje sporočilo vašemu telesu. Telo se odzove tako, da “ustvari” čustvo.
Možgani zaznajo, da telo nekaj čuti, zato ustvarijo naslednjo misel, ki se popolnoma ujema s tem čustvom, kar izzove še več enakih kemičnih sporočil, ki vam omogočajo, da razmišljate pod vplivom trenutnega čustva.
Mišljenje torej ustvarja čustva, čustva pa misli, ki so jim enakovredne. Gre za povratno zanko (večina je lahko ujeta vanjo več let). In ker so možgani na čustva telesa odzivajo tako, da ustvarijo še več enakih misli, te pa enaka čustva, je jasno, da odvečne misli poskrbijo, da se v možganih ustvari fiksni vzorec nevronskih vezij.
Kaj pa se zgodi v telesu?
Občutki vplivajo na delovanje telesa. Čustva, ki jih vedno znova doživljate, temeljijo na vašem samodejnem razmišljanju. Telo si zapomni tista čustva, ki jih enači z nezavednim umom in možgani. To pomeni, da zavestni um dejansko nima nadzora. Telo je podzavestno programirano, da pravzaprav prevzame vlogo uma.
Ko je ta krog mišljenja in čutenja, nato pa čutenja in mišljenja dovolj dolgo vzpostavljen, si naše telo zapomni čustva, za katera so dali možgani telesu znak, naj jih občuti.
Ta čustva, ki niso nič drugega kot kemični zapisi preteklih izkušenj, povzročijo nastanek naših misli in doživljamo jih vedno znova. Dokler se to dogaja, živimo v preteklosti. Nič čudnega, da tako težko spremenimo svojo prihodnost.
Povzeto iz knjige Placebo ste vi
