Vsak ima trenutke, ko dvomi vase. Ko pogleda vase in vidi le nepopolnosti. Ko misli, da ni dovolj. V takih trenutkih pogosto iščemo potrditev zunaj sebe – nekoga, da nas potrdi, pohvali, prepriča, da smo v redu. A pravi premik se zgodi takrat, ko si začneš verjeti sam. Ne popolnoma. Ne brez strahu. Samo toliko, da se ne ustaviš.
Zaupanje vase ni nenehno stanje – je praksa. Je odločitev, da kljub vsem glasovom dvoma rečeš: “Vem, da nisem popoln, ampak to ne pomeni, da nisem vreden.”
Dovolj je, da verjameš danes – dovolj, da narediš en korak. In potem še enega. In počasi postaneš tisto, kar si si nekoč upal samo predstavljati.
OGLAS
