Ženske smo v zadnjih nekaj desetletjih postale sodobne Amazonke, ki sicer še nosimo obe dojki, a delujemo in se odločamo vedno bolj pogosto na moški način. Nekje na poti emancipacije in trganja okovov v smislu »ženska sodi za štedilnik, ženska mora ubogati svojega moža, ki je njen gospodar, ženska naloga je rojevati in skrbeti za otroke itd«, smo same izgubile velik del svoje ženskosti in ženstvenosti. Nisem nobena izjema. Odkar se zavedam, da je premalo, da navzven nosimo ženske atribute, a v sebi mislimo po moško, razmišljam o tem, da si bo treba sčasoma priznati in vzeti nazaj svojo žensko energijo in tudi ravnanje.
Problem nastane, ko mnogo sodobnih izobraženih, negovanih in ambicioznih žensk dvomi v lastne sposobnosti. Bojijo se izpostavljati vse tisto, kar nosijo v sebi. Težko si priznajo, da so odlične na poslovnem področju in da je prav, da to razglašajo vsemu svetu. Zatiskajo si oči pred tem, da zmorejo iti med ljudi in prenašati svoje znanje in izkušnje drugim brez zadrege in tihe misli v smislu kaj si bodo drugi mislili o meni. Tesnoba jih zagrabi, ko je treba pokazati lastno sposobnost reševanja, pa se včasih rajši vdajo v samopomilovanje ali negacijo.
Tokrat razmišljajmo o tem, da tako kot pri vsaki zadevi ali situaciji iščemo ravnovesje. V našem današnjem primeru je to lahko ravnovesje med kariero in poslovnimi ambicijami, ki zahtevajo od ženskega načina delovanja in razmišljanja prisiljenost v bolj moški način delovanja, to je bolj na prvo žogo, na silo ali prisilo. Torej je naloga ali izziv ohraniti žensko sposobnost ohranjanja pozornosti na več podrobnostih in imeti pregled na celoto ter obenem vkorporirati moško aktivno prodornost in sposobnost vztrajanja.
Drugo področje, kjer lahko oblikujemo ekvilibrium je, da se zavedamo, da delujemo iz naše ženske energije tako, da na nežen, rahločuten in sočuten način dosežemo, kar želimo in hočemo. Nič ni narobe s tem, da izrazimo kar želimo, pa tudi kar hočemo. Časi, ko je bil skoraj greh, če je ženska na glas povedala, kaj hoče in želi so k sreči minili.
Pa zopet se postavlja dilema: do katere mere lahko ženske sebi priznamo, da smo sposobne živeti in čustvovati v skladu z lastnimi notranjimi potrebami, ne da bi pri tem morale žrtvovati del svoje ženskosti?
No, na to vprašanje nimam niti sama (še) ustreznega odgovora, razmišljam pa v smeri, da ko se same počutimo v redu v svoji koži, tako telesno kot čustveno, potem lahko delujemo neobremenjeno in v skladu z našim poslanstvom. A kaj, ko pritiski okolice, medijev in zahtev sodobnega tržnega produkta zahtevajo od ženske kot take, da je vedno telesno fit, brez gubic, vedno brezhibno naličena in poželjiva. Kako se ona počuti v notranjosti, ni pomembno. Pomemben je zunanji videz, kar se dogaja za kilo pudra in zadnjo verzijo modnih smernic pa nikogar več ne zanima.
Seveda ne trdim, da ni pomembno, kako smo videti navzven. Je še kako pomembno, a mislim, da je poudarek v povezavi našega notranjega počutja, ko se dobro počutimo točno takšne kot smo. Me seveda delamo na tem, da smo zdrave, torej se redno in zdravo prehranjujemo, športamo v razumnih mejah, si občasno kupimo privlačno »cunjico« ali čevelce, se znamo diskretno naličiti in poudariti naše ženske atribute. Vse to je odlično. A naj ta naša zunanjost sovpada oziroma naj bo usklajena z našo notranjostjo. Torej, kakor se počutimo v sebi, naj odseva navzven, saj so že včasih znali povedati, da notranja lepota in dušni mir odsevajo navzven. A da bi se to lahko res izkazalo, moramo, dame moje drage, delati na sebi, svojih čustvenih ugankah in pasteh ter se učiti ena od druge kakšne strategije uporabljati pri iskanju svojih notranjih resnic. Ko to enkrat osvojimo ter se uskladimo, bomo same za sebe zmagovalke. Se splača.
