Spoznajte strastnega avstrijskega farmacevta, lastnika podjetja Remedia, ki proizvaja homeopatska zdravila, ki bi mu lahko rekli kar Indiana Jones med farmacevti. Začelo se je iz želje po avanturi in iz ljubezni do narave, nato pa je kaj kmalu ugotovil, da lahko svoja potovanja v tropske gozdove združi še z eno ljubeznijo, in sicer s homeopatijo.

Prijatelj iz Belgije ga je prosil, naj mu iz Brazilije prinese posebno homeopatsko sestavino, maščobo amazonskega soma. »Uspelo mi je dobiti ribo, potencirati sestavino na mestu in nato sem jo poslal prijatelju nazaj v Belgijo,« pripoveduje Robert Muentz. Kaj hitro se je razširilo, da na svojih popotovanjih sogovornik odkriva in najde redke snovi, ki jih lahko uporabijo v homeopatiji, zato je vedno znova dobil naročila za nove in nove: od črne orhideje, do udavove maščobe, strupa pajka skakača in ptičjega pajka … Njegova posebna strast je namreč pridobivati strupe iz kač, pajkov in škorpijonov.

Do danes je bil v tropskem deževnem gozdu že več kot 60-krat. Njegovo prvo potovanje je bilo na začetku 90. let, v zadnjem času pa se najbolj navdušuje nad Kostariko, ki je znana po tem, da je biološko zelo pestra in raznolika, kljub temu, da je majhna. Na nadmorski višini med 1.200 in 1.600 metrov je pred nekaj leti kupil gozd, velik 150 hektarov, v katerem ima rezervat in prostor za vzgojo rastlin, ki jih v Evropi ne more dobiti. V njem domujejo denimo opice vriskači in kapucinke, divje mačke ozeloti, metulji modri morfo, ki jih je že prvič občudoval v Braziliji.

Prvi stik s homeopatijo

Kako pa se je sploh začela njegova ljubezen do homeopatije? Na študij farmacije je sledil očetovim stopinjah očeta, ki je bil tudi farmacevt in je imel v lasti lekarno Salvator v Eisenstadtu, ki jo danes vodi Muentzova žena Sabine. Njegov oče ni imel prav dobrega mnenja o homeopatiji in tudi Muentz o njej med študijem ni izvedel dosti; odkril jo je šele, ko je sam postal oče (ima tri otroke). Eden od njegovih otrok je imel namreč pri enem letu ponavljajoče se angine in vnetja srednjega ušesa in ker mu nikakor niso uspeli pomagati s konvencionalno medicino, se je zdravnik odločil, da poskusijo še s homeopatijo, ki je bila učinkovita.

»To je bil zame dovolj dober dokaz, da je homeopatija učinkovita, tudi če ne moremo razumeti, kako deluje. To je bilo pred 38 leti in od takrat moj sin ni bil nikoli več resno bolan. Želja po razburljivem življenju, ki bo bogato z različnimi srečanji in s tem, da lahko sam naredim nekaj s svojimi rokami ter ob tem pomagam drugim, me je gnala, da sem se posvetil homeopatiji,« razlaga sogovornik in še doda, da se tudi pri drugih na podoben način razvije ljubezen do homeopatije: »Najprej jo začne uporabljati mati za otroka, ko želi poiskati bolj naravno pomoč, nato jo začne uporabljati še sama, šele na koncu, ko se o učinkih dokončno prepriča tudi oče, ji zaupa še on. Ljudi ne zanima, kako deluje in zakaj, dovolj je, da se o delovanju prepričajo v praksi,« pove sogovornik, ki z nasmeškom še doda, da se običajno, ko se v avstrijski medijih pojavijo kritike homeopatije, ne pozna slabo na njihovi prodaji homeopatskih zdravil, temveč ravno obratno – prodaja celo naraste.

Zaprisežen dokazom in najvišjim standardom

Ko je leta 1990 Robert prevzel lekarno od očeta, se je osredotočil samo na proizvajanje homeopatskih zdravil. Začel pa je tako, da se je postopka izdelave homeopatskih zdravil učil kar sam. Danes ima poleg lekarne v lasti še podjetje Remedia, ki izdeluje enokomponentna homeopatska zdravila, ki jih izvaža tudi v Slovenijo, in laboratorij, ki je specializiran za proizvodnjo nozod in sarkod. Nozode se pripravljajo iz neaktiviranih izločkov bolezenskega tkiva človeškega, živalskega, rastlinskega izvora ali iz mikroorganizmov.

Za razliko od nozod se sarkode izdelujejo iz zdravega tkiva, organov ali izločkov ljudi ali živali. »Ves čas rastemo, danes imamo zaposlenih že 110 ljudi,« navdušeno razlaga. Proizvajajo približno 5.500 različnih homeopatskih zdravil, med katerimi je kar 20 do 25 odstotkov takšnih, ki so prav iz strupov kač, pajkov in škorpijonov. V primerjavi z drugimi proizvajalci homeopatskih zdravil, pripoveduje Muentz, smo malce bolj osredotočeni na proizvodnjo zdravil iz strupov.

In zakaj se uporabljajo?

To je bolj vprašanje za homeopate terapevte, pravi sogovornik, a doda, da »gre za snovi, ki imajo velik potencial pri zdravljenju. Kar nekaj resnih stanj se lahko z njimi zdravi, na primer kačji strup se uporablja za zdravljenje multiple skleroze. A bolj pomembno kot to, da gre za strupe, je to, da imamo za njihovo delovanje tudi dokaze,« poudarja sogovornik.

»Poslanstvo mojega podjetja je proizvajati izključno znanstveno dokazana zdravila v skladu z najvišjimi veljavnimi standardi.«

Od orhidej k ribi

Na popotovanja ne odide vedno že z mislijo po iskanju novih sestavin za zdravila. »To je le redko, običajno sledim intuiciji na lokaciji. In tudi ti intuitivni občutki so mi pomagali, da nisem nikoli imel nobenih težav z domačini. Vedno sem imel pravšnji občutek, kdaj oditi in nikoli me ljudje niso ogrožali ali oropali.«

»Na moje prvo potovanje v deževni gozd Amazonke me je peljalo navdušenje nad orhidejami. Knjiga iz preloma devetnajstega stoletja, ki jo je napisal angleški zbiralec orhidej, me je tako navdušila, da sem se odločil potovati v Manaus v Braziliji in se na lastne oči prepričati, kako je tam. V bolj ali manj istem času sem dobil naročilo za sestavino za zdravilo Pyrara, ki je bilo omenjeno v eni izmed knjig. Zdravilo naj bi odpravljalo težave, ki se kažejo podobno kot gobavost, ključna sestavina pa je maščoba soma, ribe, velike en meter.

Morda si predstavljate, da sem vzel čoln in se odpravil sam na ribolov. Ni bilo tako, v resnici sem odšel na ribjo tržnico in ribo našel tam. Vedno pa sem ob tem sledil zakonodaji. CITES (Konvencija o mednarodni trgovini z ogroženimi prosto živečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami) namreč prepoveduje, z dobrim razlogom, nenadzorovano odnašanje biološkega materiala.« Prošnje za posebne snovi včasih tudi zavrne, saj ne more priskrbeti dovolj kakovostnega materiala, kar pa je zanj zelo pomembno.

24-urna mravlja

Homeopatska odisejada ga je vodila na najbolj odročne kraje na svetu in prinesla najrazličnejše, nepozabne dogodivščine. Na eni od ekspedicij v perujski deževni gozd je iskal posebno žival, 24-urno mravljo, kot jo imenujejo domačini. »Domačini se teh mravelj bojijo veliko bolj kot kač, uporabljajo jih tudi v iniciacijskih obredih. Ugriz je izjemno boleč in povzroči ogromno vnetje, ki traja 24 ur.« Ko ta mravlja piči, čutiš bolečino, ki velja za eno najbolj krutih na svetu.

»Nič je ne more prekriti,« se spominja sogovornik, ki se je nalašč pustil pičiti štirim mravljam – izključno zaradi osnovnega načela homeopatije, ki zdravi podobno s podobnim. Zanimalo ga je namreč, kakšne simptome moraš občutiti, kakšno kvaliteto bolečine, da bi lahko sestavina strupa teh mravelj lahko pomagala. »Bolečina me je povsem oslabila, bila je močna, prežemajoča, življenjska,« se spominja Muentz.

In to ni edina takšna zgodba, Muentz je večkrat kar v džungli preizkusil veliko snovi, ki jih je našel, kar nekajkrat pa je tudi zbolel.

Domov v invalidskem vozičku

V Borneu je med obiskom kalimantanskega deževnega gozda želel obiskati šamanko, ki je živela v močvirju ob reki. »Preden sem se odpravil tja, sem se porezal na počeni steklenici piva. Zaradi vlage in vročine je moja roka otekla kot je nabrekel cvetni popek, preden se odpre. Po dolgem in neudobnem potovanju smo končno našli šamankin dom. Ker ni bilo pomola, le nekaj desk in kamnov na obrežju, sem s čolna počasi hodil proti obrežju in v roki previdno držal kamero. Seveda mi je spodrsnilo, pazil pa sem le, da mi kamera ne bi padla v vodo. Pozabil pa sem na svojo rano.

Obisk, ki je sledil, je bil zelo navdihujoč, a naslednji dan sem opazil, da je moja rana otrdela in se razbarvala, občutil sem močno bolečino in že čez nekaj ur je oteklina močno narasla, koža pa se je obarvala vijolično. Iz nekaterih delov rane se je prav slišalo značilno curljanje. Ugotovil sem, da sem se okužil s klostridijo, dobil plinsko gangreno.« Že tam si je zato apliciral antibiotik in nato takoj obiskal še bolnišnico, kjer so mu še povečali dozo antibiotika. Na neki drugi odpravi je dobil takrat neznano okužbo, zaradi katere je moral na invalidskem vozičku odpotovati iz Brazilije. Danes ve, da je šlo za lymsko boreliozo.

Lov na grmovko in ptičjega pajka

Na eni od odprav je iskal kačo grmovko s smrtno nevarnim strupom, ki prizadene živčni sistem. Lov na to kačo je bil kar naporen, najel je celo posebnega kačjelovca, da bi mu uspelo. Dobil je kačo, ki je bila tako velika, da so jo morali držati trije, da jim je uspelo iz nje pridobiti strup. »Grmovka lahko svoje strupnike iztegne tudi vstran, če je to potrebno. Je zelo hitra, bojevita, aktivna je ponoči in lahko skoči tudi tri metre visoko. Kadar pridobivaš kačji strup za homeopatska zdravila, to vedno s seboj prinaša določeno tveganje. Običajno poiščem kakšnega gojitelja kač ali pa si žival sposodim, ker me vzgoja kač nikoli ni zanimala in vedno mi je žal za vse živali, ki živijo v ujetništvu,« razlaga sogovornik in še doda: »V homeopatiji se za izdelavo zdravila najpogosteje uporabi cela žival, kar pomeni, da jo moraš ubiti. To mi je vedno težko, raje uporabim samo strup, to pa od mene zahteva še posebno spretnost.«

In kako se človek sploh nauči izdelovati zdravila iz kačjega strupa?

»Veliko sem se naučil sam z leti. Pomagali so mi tudi pogovori s homeopati in literatura,« pripoveduje sogovornik.

In kaj sledi po izdelavi zdravila?

Natančno je potrebno popisati izvor, način priprave zdravila, hraniti je potrebno DNK-vzorec vira, popisati vse sestavine in morebitne potencialne kontaminacije … Da je zdravilo registrirano, v Avstriji traja približno tri do štiri mesece, še pove mag. Muentz in doda, da je čas za izdelavo enega zdravila od vhodne rastline odvisen od postopka izdelave, lahko traja le nekaj ur ali pa tudi tri tedne.

Včasih pa na licu mesta ne pridobi snovi ali izdela zdravilo. Tako je bilo denimo s strupom ptičjega pajka, na katerega je slučajno naletel v Braziliji. Ko je od staroselcev izvedel za zelo strupenega pajka, ki je v enem dnevu po piku ubil otroka in ki mu nobeno zdravilo ni moglo pomagati, je šel takoj iskat tega pajka. Po nekaj dneh ga je našel v luknji, veliki 12 centimetrov, iz katere je kukalo nekaj njegovih nog. Njegova velikost ga je popolnoma presenetila, saj še nikoli v življenju ni videl tako velikega pajka, ki je tehtal kar 250 g.

»Ko sem ga opazoval, sem videl, kako je gnetel zadnje noge in v okolico širil skoraj nevidne dlake. Kaj hitro me je zaradi njih koža začela neizmerno srbeti. Iz varnostnih in higienskih razlogov sem se potem odločil, da pajka peljem s seboj v Evropo, kjer sem ga šele lahko identificiral,« se spominja Muentz. Ujel je ptičjega pajka Terraphosa blondi, enega največjih pajkov na svetu, ki imajo razpon nog prek 25 centimetrov.

Zdravila izdelal kar v džungli

Priprava zdravila v džungli je vedno posebno težak izziv, še posebej, ker je potrebno zagotavljati potrebno neoporečnost. »Trituracija z roko do želene potence zahteva naporno triurno brušenje in praskanje v možnarju. Potrebuješ tudi čisto vodo, zato sem moral s seboj prinesti destilirano. Zaradi skoraj stoodstotne vlage in visoke vročine je potrebno ves čas paziti, da ti ne kane kakšna kaplja potu v možnar, ob tem pa se moraš boriti zraven še z insekti ter poskrbeti za sterilizacijo.« Tako je denimo pripravil zdravilo iz maščobe soma in udava.

Največjo življenjsko moč imajo divje rastline v času cvetenja

Sestavine za zdravila Robert Muentz dobi z različnih koncev. Nekaj jih priskrbi sam, nekatere začetne materiale dobi od proizvajalcev v Evropi, nekatere sintetizira sam (kot so na primer soli), nekatere mora pridobiti na prav poseben način, kot denimo sipo za sipino črnilo dobi kar pri ribičih … Seveda je pri tem pomembno tudi, kako so rastline, ki jih uporabijo za zdravila, gojene, a včasih je še bolj kot način pridelave pomembno to, ali gre za industrijske rastline ali divje. »Pri divjih rastlinah je življenjska moč veliko večja, še posebej, če jih naberemo v času cvetenja,« poudari sogovornik.

Prihodnost homeopatije?

Pomembno vprašanje, o katerem je potrebno razmišljati, je, kako homeopatijo vključiti v zdravstveni sistem, razmišlja sogovornik, saj je to v Evropi različno urejeno. Obenem je različna zakonodaja tudi za registracijo zdravil. »V Avstriji so nam oblasti zelo naklonjene, v Italiji in Veliki Britaniji pa imajo proizvajalci veliko več ovir, postopek je zelo drag in dolgotrajen.

Na Norveškem denimo kjer sploh nimajo zgodovine zdravljenja s homeopatijo, pa nam je uspelo v pol leta registrirati zdravila, saj lahko tam zdravila prodajamo na podlagi registracije v Avstriji,« razlaga.

»Najpomembnejše za prihodnost homeopatije je, koliko bomo uspeli dokazati delovanje zdravil,« pravi mag. Muentz. »Ni toliko pomembno odgovoriti na vprašanje, kako homeopatija deluje, temveč samo, ali zdravila delujejo. To je zelo dolgotrajen proces, v katerega smo proizvajalci manj vključeni, bistveno bolj so terapevti.

Naše delo je izdelovati zdravila, ki delujejo dolgoročno in hitro. Obstajajo različni načini proizvodnje in prepričan sem, da je za kakovost zdravil zelo pomembna trituracija (redčenje v vodnih raztopinah netopnih substanc z laktozo). Tako namreč poskrbimo, da so zdravila veliko bolj potentna, da delujejo globlje. To pomeni sicer več dela, časa in denarja, ampak na koncu so rezultati boljši.«

Sledi svojemu srcu

Čeprav tako uspešen in vsestransko nadarjen ostaja Muentz skromen. Čisto mimogrede pove, da je v Kostariki, kjer so pred 30 leti izsekali gozd, posadil 1.600 dreves. »To mi je pomagalo razbremeniti tudi malce občutek krivde zaradi tropskega lesa, ki ga namreč uporabljam za izdelovanje glasbenih inštrumentov.«

Čeprav morda na videz homeopatija in izdelovanje inštrumentov, kot so čembalo, klasična kitara, viola in lutnja, nima nič skupnega, Muentz pravi: »Z izdelovanjem inštrumentov sem se prav tako naučil, kako bogato je človeštvo, pomaga pa mi tudi iskati rešitve – med izdelovanjem si namreč vedno postavljam vprašanja – enako kot je bilo s homeopatijo.« Oboje pa zahteva tudi veliko potrpežljivosti in vzdržljivosti, predvsem pa strast.

»Če deluješ s strastjo, ta ni rezervirana le za eno področje. Življenje je razburljivo. Napolni te z energijo in ljubeznijo. Ni pomembno slediti tej ali oni smeri, pomembno je le, da slediš svojemu srcu. In takrat, ko to storiš, prave poti ne moreš zgrešiti,« sklene sogovornik.

Avtor: Nives Pustavrh
www.viva.si