Zadnje čase dosti razmisljam o minljivosti. O minljivosti v širšem kontekstu. O tem, da nič ni stalno in nič ni večno. Razmišljam o tem, kaj je pomembno in kaj v naših življenjih resnično šteje.
Danes sem mlad/a in lepa, danes imam denar, moža/ženo, družino, dobro službo, prijatelje, zdravje… Materialno bogastvo… Sama, recimo imam točno takšno življenje kot sem si ga želela. In danes se sprašujem o minljivosti vsega, kar me obdaja. O hvaležnosti in o trenutku, o trenutkih…
Imela sem vse in še več in sedaj imam vse in še več, kar v tem trenutku “potrebujem” oziroma si želim. In vse to je minljivo. In vsega tega se vedno bolj zavedam. Naša življenja so vse prej kot stalnica. Veš, čas se spreminja. Iz trenuka v trenutek je drugačno. Jutri smo lahko nekdo drug. Že jutri lahko nekdo ali nekaj v nasih življenjih povzroci majhno ali večjo spremembno. Kaj lepega ali manj lepega. Željenega ali neželenega… Jutri se lahko najdemo ali se izgubimo… Nikoli več nismo to, kar smo zdaj.
Edina stalnica v našem življenju je sprememba. In ravno zaradi tega so pomembni trenutki. Trenutki v zdaj! Ker ta zdaj, ta trenutek, je že moj jutri. In ta trenutek je hkrati moja preteklost. Trenutek pogaja naslednji trenutek trenutka.
Biti čuječen in doživljati zdaj in sebe, daje občutek večnosti, polnosti in popolno tebe/mene. In to nas bo spremljalo vse življenje. Vse ostalo je minljivo in na koncu ni merljivo.
