Povzeto iz knjige Potrebujem tvojo ljubezen – Je to res?, Byron Katie
“Dokler ne razumete narave svojih misli, ne morete spoznati niti drugih niti sebe; vse, kar zaznavate, so namreč zgolj predstave, ki jih še niste izprašali. Precej boleče in osamljeno.”
Byron Katie
Misli in občutki pri prizadevanju za ljubezen
Morda le stežka verjamete, da se tako za občutki nezadovoljstva kot za velikimi strastmi in neuresničeno ljubeznijo skrivajo zgolj navadne misli. Toda če se umirite in pozorno pogledate, boste nemara uvideli, da se za vsakim stresnim občutkom skriva določena misel, ki sproži vsa ta neprijetna občutenja.
Zaskrbljenost glede ljubezni ali zaljubljenosti se tako pojavi zaradi preprostih otročjih misli, ki jih imajo vsi, tudi devetdesetletniki. »Potrebujem tvojo ljubezen.« »Brez tebe bi bil izgubljen.«
Vse te neizprašane misli se pretvarjajo, da vas vodijo k ljubezni, medtem ko vam v resnici preprečujejo, da bi jo našli. Veliko ljudi ne ve, kako prepoznati misel, ki jih je vznemirila, saj v trenutku, ko so potrti, občutijo le poplavo čustev. To pa seveda še ne pomeni, da se v ozadju neprijetnih občutkov ne skriva misel.
Recimo na primer, da se partnerju iskreno zaupate, on pa le molči. Vstane in zapusti sobo. Ostanete sami, obsedite in zdi se vam, da je konec sveta. Morda pomislite »ne zanimam ga« ali »zakaj se sploh tako trudim, nikomur ni mar zame«.
Če zdaj, ko berete to knjigo, niste potrti, se spomnite nekega preteklega dogodka v življenju, ki vas je precej pretresel; umirite se in omogočite neprijetnim občutkom, da vas spet preplavijo. Če ste v tem trenutku potrti, a nikakor ne najdete misli v ozadju neprijetnih občutkov, poskusite tole: vzemite si nekaj časa in potujte vase ter globoko v sebi poiščite prostor, kjer je občutek najmočnejši.
Opazujte, kako ga zaznavate fizično. Omogočite si, da vas potrtost znova preplavi, a tokrat za vaše dobro, tokrat dajte občutku glas. Če bi občutek lahko govoril, kaj in predvsem komu bi kaj sporočil? Nikakor ne hitite. Bodite temeljiti. Kaj lahko se vam zgodi, da boste pomislili na nekaj, kar se zdi prijazno in modro – na misel, za katero menite, da bi jo morali misliti – namesto na misel, ki vam resnično povzroča bolečino.
Recimo, da ste se pravkar vrnili s tedenskega potovanja z novim prijateljem. Vsi vaši upi v zvezi s tem doživetjem so se izjalovili. S psihološkega vidika bi bilo morda pravilneje reči »moja pričakovanja so bila pač prevelika«, a to ni tisto, kar iščete, ko pa vaši občutki govorijo »razočaral si me,« »prizadel si me,« »lagal si mi,« »nisi to, za kar si se izdajal«. Kar se da iskreno zapišite prvo misel, ki vam pade na pamet, tisto, ki ste jo bleknili v trenutku otroške spontanosti. To je namreč misel, ki jo iščete.
Za globljo bolečino ali depresijo se navadno skrivajo misli, ki se jih že tako dolgo in tako močno oklepate, da jih niti ne opazite več. Zaradi tega se seveda nikoli niste vprašali, ali jim sploh verjamete. Toda kaj če bi se za hip ustavili in izprašali te misli? Kaj če bi poznali tehniko, s katero bi lahko izvedeli, ali resnično verjamete svojim najbolj nezaželenim mislim?
Natančno to lahko ugotovite s samoizpraševanjem po metodi, imenovani Delo. Ko boste že vešči v izpraševanju misli, boste uvideli, da Delo pravzaprav ni metoda, marveč povsem naraven odziv na misli – odziv, ki bo kmalu postal povsem samodejen. Svojim mislim boste verjeli vse manj in manj, saj boste spoznali, da vas le slepijo, samoizpraševanje pa vas znova in znova prebuja nazaj v resničnost.
A kako naj izprašamo misel?
Seznanitev z Delom na primeru prizadevanja za ljubezen in odobravanje
Preden se seznanite z navodili za izpraševanje misli, si bomo, da boste resnično začutili Delo, ogledali proces samoizpraševanja.
JE TO RES?
Ko najdete misel, ki vas je pretresla, se najprej vprašajte, ali je sploh resnična. To storite tako, da se poglobite vase in misel, ki vas teži, postavite ob bok vaši lastni resnici ter tako preverite, ali ji sploh verjamete. Se misel ujema z vašo zaznavo resničnosti? V večini primerov se ne.
Ni razloga, da bi verjeli, da se misli ujemajo z resničnostjo. Misli se pojavijo nenadoma in popolnoma naključno kot del življenja. Niso nič več in nič manj kot le medel poskus obrazložitve vsega, kar se dogaja zunaj in znotraj vas. Pri prizadevanju za ljubezen in odobravanje je veliko misli usmerjenih k razlaganju vedenja ljudi, ki so vam blizu, in predvidevanju, kaj vse se dogaja v njihovih glavah.
Nekako vsaka misel nosi s seboj še vprašanje, kot na primer: »Se to res dogaja?« Če bi misel glede česar koli, kar zaznavamo v naši okolici, znali pravilno izraziti, bi se ta glasila nekako takole: »Mislim, da me je užalil – je mar to res?«
Toda mi se kot otroci raje osredotočimo na del, ki nas je prizadel »užalil me je«. Misli se trdno oklenemo in se odzovemo, kot da je neizpodbitno dejstvo. Občutimo bolečino in smo prizadeti ali pa napademo, namesto da bi odgovorili na vprašanje, ki se poraja ob misli »užalil me je – je mar to res?« (Razlog, da se ni odzval prijateljskemu pozdravu, je morda, da vas ni opazil, ker ni nosil očal).
KAKŠNO JE VAŠE ŽIVLJENJE S TO MISLIJO ALI BREZ NJE?
Vsak občutek neudobja in nemira je opozorilo, da verjamete misli, ki ni resnična. Pri tem koraku najprej raziščite, kaj se zgodi, ko verjamete tej misli. Pozorno in kar se da natančno opazujte, kakšen vpliv ima misel na vaša čustva in telo. Če na primer pomislite na »Georgeu ni mar zame,« pozorno premislite, kako živite, medtem ko ste v primežu te misli. Kakšen vpliv ima misel na vas?
Kakšen odnos imate do sebe, drugih ali Georgea, ko verjamete tej misli? Se pomilujete? Ste prizadeti in jezni? Je to trenutek, ko postanete žrtev? Se prenehate pogovarjati z Georgeom in mu namenite »pomenljiv pogled«? Se zadirate na kolege in otroke? Vpliva ta misel tudi na vaš spanec?
Nato naredite domišljijski preskok. Zamislite si, kakšno bi bilo vaše življenje brez te misli; če ji ne bi verjeli ali če sploh ne bi bili zmožni pomisliti nanjo. Za hip se prenehajte obremenjevati s premišljevanjem, ali je misel resnična. Namen vaje je, da občutite, kaj se zgodi, ko ne verjamete misli. V svoji domišljiji opazujte Georgea brez misli »ni mu mar zame« in ostanite nekaj časa poglobljeni v to izkustvo.
Ta korak vam omogoča, da spoznate posledice, ki nastanejo, ko verjamete nekaterim mislim. Globoko in temeljito občutite, kako živite s to mislijo, nato pa okusite, kakšno bi bilo vaše življenje brez nje…
