Nauk o mejah

OGLAS

Vsaka meja je tam, zato, da se je ne prestopi. Pa je temu res tako? No, meje so že res tam, da se jih ne prestopi. A če pogledamo malo globlje je vse skupaj odvisno tudi od zaznavanja mej. To, da bi zaznal mejo ne pomeni samo to, da si pozoren in občutljiv. Za kaj takega je potrebno dosti več, kajti če ti ni dano zaznavati nekega nivoja zaznavanja, kaj lahko prečkaš nekomu mejo, ki pa ga zaznava.

In kako vedeti kje si?

Vsi mi nekje smo in vsak od nas nekaj zaznava. Vendar pa če nismo pazljivi na druge, nikoli ne bomo mogli videti, kje smo mi napram njihovemu svetu. Je že res, da živimo v enosti znotraj sebe, znotraj svojega telesa, a v trenutku, ko se nam pojavi predstava o nekom, ki živi zunaj nas, zunaj našega telesa, pademo v dvojnost in dvojnost rabi meje.

OGLAS

Živimo namreč v vesolju, kjer je vse zrcalno in če rinemo nekoga preko njegove lastne meje, da se nam umakne, ker želimo mi zaslediti njegov osebni prostor, potem se nekje ustvarja neka protinapetost in le-ta se prej ali pozneje izrazi kot nekaj, kar se nam vrne, kot naša lastna proti napetost.

Zadeve v svetu enosti, znotraj našega telesa, čustev, prisotnosti potekajo približno takole…

Mi rinemo preko osebnega prostora nekoga drugega in seveda, ker to počnemo mi, se tudi če se tega še ne zavedamo, ustvarja napetost znotraj nas samih. Je že res, da ko pogledamo onstran tega enega bitja, enosti, ki definira naše lastno polje, da se nam drugi umakne in nam ustvari prostor.

To seveda ni niti nujno, ker je to odvisno od njegovega osebnega prostora. Kljub temu, da je on zunaj nas, pa ga mi doživljamo v prostoru naše enosti, našega doživljajskega prostora. V trenutku, ko oni drugi, torej ta človek, ki se nahaja zunaj nas, postane nekaj otipljivega znotraj naše zavesti, smo dejansko pripeljali svet dvojnosti v enost, naša kreacija pa postane še kako živa.

To, da smo znotraj sebe ustvarili popolno kopijo nekoga zunaj nas, je vsekakor naša kreacija, naš primarni greh, kajti tisti zunaj nas niti približno ni tako popoln, kot smo si ga mi naslikali. Kljub temu, da smo mu dodelili popolne lastnosti, da je dober ali slab, površen ali nesramen ipd., pa on ti takšen, kot ga mi vidimo.

On je takšen, kakršen pač je, to kar pa smo mi ustvarili znotraj sebe, kot kopijo njega, ki je vsekakor popolna, če pogledamo nanjo, pa nikakor nima enakih subtilnih lastnosti, kot jih mi vidimo.

Je že res, da vsi mi ustvarjamo bolj ali manj popolne kopije tega kar je zunaj nas in med tem, ko jih živimo kot takšne, živimo v svetu iluzije, maye. Ta iluzija, maya, kot ji pravijo hindujci, pa je toliko bolj intenzivna, koliko bolj smo prepričani vanjo.

Aroganca in napuh mnogih, ki živijo svoj notranji svet in ga vestno v svoji nevednosti projicirajo navzven, mnogokrat poškoduje tiste, ki živijo zunaj njih, ti. zunanji svet. In težava ni skoraj nikoli v zunanjem svetu iz vidika tega, kar mi doživljamo kot njegovo predstavo, temveč je težava znotraj nas. Mi smo tisti, ki zremo na zunanji svet skozi idealno kopijo, mi skozi to, kakšno kopijo smo ustvarili projiciramo sebe in svoje odnose, mi smo tisti, ki prestopamo meje drugih.

Vse kar se dogaja znotraj naše zavesti je dokaj kompleksen svet odzivanja in delovanja in bolj v stiku s tem smo, kar pa želi priti skozi kot predstava naše zavesti, bolj se lahko dotaknemo resnice. Vse ostalo so le pol ali pa popolne neresnice, ki nam krajšajo čas.

Biti v egu pomeni, da ni znotraj tebe vzpostavljenega notranjega ravnovesja med iluzijo in tem kar je. Človek, ki je bolj odmaknjen od resnice, ki živi skozi predstave s svojega uma in njegove projekcije, pač ravna v skladu s tem, v kar verjame, da je zanj res. Pa je to res? Je resnica, če živiš iz nekih predpostavk in projekcij uma, ki temeljijo na notranji predstavi, kako bi svet moral biti?

Človek, ki ni v povezavi s sabo, ki ne čuti, da je poravnan s tem kar govori, ki dviguje glas, sili, manipulira, se okorišča, hoče biti »nekdo«, tak človek je dokaj težko vodja, kajti to kar prihaja skozi njegova usta in njegov razum, vsekakor ni to, kar bi opisovalo resničnost, ko le-ta je.

Dobro je ne pozabiti, da obstajajo individualne resničnosti in da obstaja resničnost, ki je enaka za vse nas. In če človek, ki je vodja, projicira iz svoje individualne resničnosti, na zunanji svet, je že res, da je lahko vodja, a takrat celotno skupino, ki mu je podvržena, vodi v svojo verzijo resničnosti.

Sem na Zemljo smo prišli živet, da bi lahko živeli objektivno resničnost, torej tisto, ki je enak vsem nam, seveda pa tudi svojo individualno, subjektivno. In če človek, ki vodi, ki sili, ki projicira in želi, da bi mu drugi sledili živi v svoji individualni resničnosti, brez, da bi za vodenje uporabil objektivne standarde, in na objektivno resničnost vsiljuje svoje predstave, potem to ni dobro, ne zanj, ne za celotno skupino.

Zanj ne, ker si po nepotrebnem ustvarja notranje boje in prepire, iluzijo resnice, kako je in kako bi moglo biti, za skupino pa ne, ker skupina hoče le živeti svojo objektivno resnico, ki jo izraža skozi svojo subjektivno resnico. A če je ljudem vsiljena subjektivna resnica nekoga drugega, potem sami ne morejo živeti svoje ne subjektivne, kot tudi ne objektivne resnice.

Življenje na svetu je lepo, da, a pod pogojem, da živiš svojo subjektivno resnico, s katero si tako ali drugače povezan, če tudi je napačna. Kajti, če vodja, človek, ki ustvarja in živi iz svoje notranje iluzije, postavlja standarde glede na to, kako on doživlja sebe, vse druge pa prisiljuje, da živijo v skladu z njimi, potem jim jemlje njihovo svobodno voljo, da bi živeli kot posamezniki.

Živeti kot posameznik ne pomeni, da živiš v skladu s pričakovanji drugih, v skladu z njihovimi standardi, temveč tako, kot ti to veli notranja resnica. Človek, ki ne sliši svoje notranje resnice, ki živi iz predstav, kako bi nekaj moralo biti, zlahka posili vse ostale s tem, kako sam vidi svet in življenje v njem.

Tak človek z mnogo dejanji prečka meje drugih ljudi, saj jih sili, posiljuje jih, da naj sledijo njemu. In ko jih dokončno zlomi, posili, vanje vtre svojo energijo, postanejo ti drugi le še sredstvo za zadovoljevanje iluzij onega prvega.

V Sloveniji imamo veliko takšnih primerov, kjer se prečka osebne meje drugih ljudi. Osebna meja je osebna zato, ker je osebna in ne zato, da se jo lahko prečka, torej ni poudarek na meji, temveč na osebnem prostoru iz katerega posameznik živi. Če je ta osebni prostor na kakršen koli način kršen, oskrunjen, postane posameznik ranjen, odsoten in preneha živeti svojo resnico.

V Sloveniji imamo mnogo takšnih posameznikom, ki so »vodje« in mnogo takšnih, ko so ranjeni. Ne govorim, da so vsi vodje enaki, da vsi posiljujejo, vendar pa jih imamo kar nekaj. Vodje, ki niso vodje, so predvsem le ranjeni ljudje, ki so tudi sami zaradi nekega razloga prevzeli resnico drugih vodij.

Ko ljudje vodijo, ko se deklarirajo ali postavijo za vodje, bi bilo zelo dobro pogledati, kje je tista rana, ki najbolj boli in zaradi katere, če sploh, želijo biti vodje. Ker če rana obstaja, je ta rana tam zato, da se pozdravi, ne pa zato, da se skozi njo živi nova drama, ki ne bo pozdravile ne rane, ne posameznika, kvečjemu bo ustvarila še več ranjenih sledilcev, ki bodo dramo ran ponesli še na višji nivo.

Vsak vodja, ki je ranjen, bi se moral zavedati, da ranjeni ljudje, ustvarjajo ranjene ljudi in če želi voditi množice, ljudstvo, je zelo dobro, da najprej sam pozdravi svoje rane, ne da iz njih projicira svojo resničnost še na druge. Vodja množic je ustvarjen zato, da bi jih popeljal, popeljal naprej in ne zato, da bi skozi svoje rane na njih izvajal neke rituale ali procese, ki bi mu pomagali, da bi se ta rana čutila pozdravljena.

Rana namreč, ki se čuti, da je pozdravljena, v resnici pa ni, ni nikoli pozdravljena, vsaj ne tako. Tak človek bi si moral vzeti pavzo in prevprašati kaj sploh je on in kaj drugi, ter s tem, ko bo to ugotovil, komaj takrat bi dobil možnost, da se zaceli.

Človek, ki rine na pozicijo vodje, je še posebej izpostavljen, vsemu. Izpostavljene pa so tudi njegove rane in vemo, kako je, če na rano vsipuješ sol. Najbolj prijetno najverjetneje ni.