Čustva vplivajo na naše telo in naše telesne težave vplivajo na naše razpoloženje. Oseba, ki jo je na primer strah, da ne bo dobila zaposlitve, se zakrči, izraz na njenem obrazu je napet, morda se bolj poti.
Ko nas boli glava, pa moramo še veliko postoriti, smo verjetno slabe volje, zadirčni in bi se najraje umaknili na samo. Teoretično lahko obravnavamo čustvene in telesne težave ločeno, a v resnici je človek celota obeh delov in tako ga obravnava tudi psihosomatska refleksoterapija.
Grška beseda ‘psyche’ pomeni duša (čustva, misli) in ‘soma’ pomeni telo, psihosomatsko torej pomeni povezavo med dušo in telesom. Močna povezava med psiho in telesom je dejstvo, ki tudi v kontekstu klasične zahodne medicine dobiva svoje pravo mesto. V medicini je psihosomatika veda, ki sprejema, da lahko psihično stanje, čustva, neprijetni dogodki, prepiri in nerešeni medčloveški odnosi izzovejo telesne probleme in bolezni. Vsi poznamo vpliv pretiranega in dolgotrajnega stresa ali močnega razburjenja na želodec (težave z želodcem, razjede…), dolgotrajen stres lahko povzroči tudi hormonske motnje in podobno. Zanimivo je, da povezanost med čustvi in telesom nastopa tudi v mnogih ljudskih pregovorih. Neka mučna situacija nam je morda ‘obležala v želodcu’, tako smo jezni na nekoga, da nam ‘gre na jetra’, vse težave ‘nosi na svojih ramenih’- to je nekaj primerov, ki kažejo na dobro znani vpliv čustev na telo.
Psihosomatsko refleksoterapijo je oblikovala gospa Helga Dittmann, nemška refleksoterapevtka in zdravilka, ki je v praksi ugotovila, da lahko s to tehniko prek obdelave refleksnih con na stopalih ‘dostopamo’ do psihe in odpravimo čustvene napetosti. Gospe Helgi Dittmann je namreč njena lastna izkušnja pokazala, da je dostop do psihe bolj učinkovit prek telesnih občutkov v povezavi z besednim izražanjem, kot pa samo s pogovori in verbalnimi tehnikami.
Pri psihosomatski refleksoterapiji obdelovanje refleksnih con deluje kot ‘ojačevalec’. Ob obdelavi refleksne cone na stopalu, ki je boleča ali občutljiva zaradi duševnega vzroka, lahko stranka duševno bolečino relativno hitro podoživimo. Za lažjo predstavo naj navedem konkreten primer. Stranka je med refleksoterapevtsko obdelavo zaznala pritisk na predelu prsnega koša, kot da ji nek težek predmet preprečuje, da bi lahko normalno dihala. Njeno dihanje je postajalo vedno bolj sunkovito, neenakomerno in nakopičena napetost se je sprostila v jok. Postopoma, prek vprašanj, se je izkristaliziral razlog za njeno stisko. V ozadju je tičal občutek žalosti, da se tako trudi, pa to ni dovolj dobro. Občutek je povezala z otroštvom in z očetovo željo, da bi bila najboljša v vsem, kar je počela. Po psihosomatski refleksoterapiji se je stranka počutila lahkotno, pomirjeno in prijetno utrujeno.
Psihosomatska refleksoterapija je učinkovita, ker učinkuje na dveh ravneh:
– Na prvem nivoju prek te metode obravnavamo navedeno povezanost med psiho in telesom – povezujemo duševne vzroke z občutki v telesu.
– Na drugem nivoju pa dostopamo do telesa prek refleksoterapije in tako ‘ojačamo’ povezanost telesnega in duševnega sveta.
Vsi, ki izvajamo navedeno metodo, vedno znova ugotavljamo, da se potlačeni dogodki dobesedno ‘zasidrajo’ tudi v telesu, tkivih, mišicah in posledično seveda tudi v refleksnih conah na stopalih. Vedno znova dobimo potrditve pozitivnih učinkov delovanja refleksoterapije, ki jo kombiniramo z vprašanji o telesnih občutkih. Delo na občutljivih refleksnih conah in zaupljiv odnos med terapevtom in uporabnikom terapije sta elementa, ki omogočata, da prodremo do potlačenih dogodkov in mehanizma potlačitve.
Tako kot pri vsaki terapevtski tehniki mora obstajati želja in pogum po spreminjanju trenutnega stanja in po predelavi dogodka, ki se je v nas tako globoko zasidral. Vse z enim samim namenom – da se počutimo bolje in da smo bolj podobni temu, kar bi radi postali.
Avtor: Andreja Metež
Vir: http://reflexologie-entspannung.blogspot.com/p/psr-in-slowenia.html
