Intimnost
Kaj sami pojmujete pod intimnost? Je to za vas ljubljenje, seks, spolna združitev? Ali lahko pod pomen intimnosti vtkemo tudi osebnostno in čustveno intimnost? Pri tem malce špekuliram, da je zveza dveh različnih posameznikov dejansko močna intimna shema.
Dve različni osebnosti sta se zaljubili, hormoni so večinoma opravili svoj divji ples, pristanemo v odnosu s to osebo in tvorimo skupnost, ki nosi vizijo trajnosti, ostati eden ob drugem v dobrem in slabem se podpirati in negovati, ali kako že gredo zaobljube. Kar je lepo in prav. Glede na to, da živimo skupaj, si delimo približno enako vizijo skupne prihodnosti, večinoma tudi rojstvo otrok torej oblikovanje družine, zastavimo si kot par približno enake cilje ter skupaj spimo, se ljubimo in seksamo.
Kaj je torej bolj intimnega, kot biti eden ob drugemu v postelji, se skupaj tuširati in lupčkati, si načrtovati dan, kdaj si bosta ukradla tiste samo vajine trenutke, saj vemo, služba nam vzame velik del aktivnega dneva, predvsem pa biti intimna v zazrtju v skupno obetavno prihodnost.
Intimnost po mojem raziskovanju odnosov med pari, ki se zaradi odtujenosti oglasijo pri meni, ni zgolj, da med njima ni več spolnosti, temveč da je zmanjkalo goriva oziroma energije za skupno vizijo in za to, da pelje njuna ali če želita vajina barkica oba v skupno smer, ne pa da divje veslata eden v levo in drugi v desno, naprej in nazaj toliko časa, da razdreta ubogi čolniček v katerem sta, torej vajin odnos.
Kdo kreira partnerski odnos?
Ja vidva seveda, kot osebnosti z vajino popolno unikatnostjo in ob vama so v ozadju tudi vsebine in programi, ki sta jih prinesla v vajin odnos iz vajinih primarnih družin saj ste se kot otroci o odnosih med moškim in žensko učili od svojih staršev. Pač, takole se vrti cikel življenja.
Veliko parov, ki se spopada z odtujenostjo, razdražljivostjo enega ob drugemu, ko sta naveličana enih in istih zgodb, ko vesta vnaprej kaj bo kdo rekel ali ne naredil, tudi nimata nobene prave želje biti telesno intimna, se torej spolno združiti, se predajati eden drugemu ter navsezadnje zaupati svojemu partnerju svojo največjo intimnost, svoje telo. Ker če takšen par povprašam o tem, kako čustveno občutita eden do drugega, nerodno zreta v tla ali v svoje dlani in komajda izdavita, ali vsaj eden od njiju, da se imata nekako še rada, a da tiste prvotne zaljubljenosti ni več. Seveda je ni, saj je izzvenela že davno tega, a ker smo toliko pod vplivov ameriške filmske produkcije, da si gradimo iluzijo, da bomo srečni le tako, da bomo ves čas zaljubljeni, nas to zavedanje dodatno stre in vrže na naša čustvena tla realnosti.
Mojim takole razrahljanim parom svetujem, da se opolnomočita v spoznanju, da sta se zaljubila nekoč, da imata še vedno približno enake vizije in iluzije, pokažem jima kako negovati zdrav partnerski odnos in ne neke holivudske iluzije, ki nima zveze z realnostjo ter jima položim na srce, da naj si vzameta čas in voljo, četudi izčrpana od vsakodnevnih izzivov ter da se ljubita, da sta si intimna v srce, ne zgolj v določene dele telesa.
Takšno redno ljubljenje in predajanje kreira na čustveni ravni tudi dodatno zaupanje, da sta vidva kot par najmočnejša in da bosta premagala vse trenutne izzive in čeri, ki jih nam vsem nalaga sodobni podivjani čas. In pri tem ne želim, da uporabljate bilo kakšne izgovore. Pol ure za vaju, nekajkrat na teden si bosta pa le vzela, v vedenju, da s tem kreirata odličen in zadovoljiv odnos, ki vaju bo na dolgi rok delal bolj umirjene in srečne, ko se bosta skupaj borila proti vsem izzivom tega sveta. V šali rečem, da bosta vidva skupaj premagala vse zmaje, ki so okoli vaju. Bodita si intimna. Na vseh ravneh.
