Ni ga slabšega, kot to, da svoje napake skrivamo in jih opravičujemo z duhovnostjo. Ko ne priznavamo, da so tudi »duhovni« ljudje… SAMO LJUDJE. Osebnostno rastemo in se učimo celo življenje. Delamo in odpravljamo napake.
Ko vidimo nekoga, ki se ukvarja z duhovnostjo na način rasti, terapij, reiki-ja in naredi kaj narobe…O MOJ BOG… le kako je lahko tak, in to dela in to govori, ko pa je BIL tak pa drugačen. Ja BIL. In potem debatiramo na dolgo in široko o tem. Da se razumemo, govorim o človeških napakah, da kdaj reagiramo ali naredimo neko stvar »neduhovno«. S tem mislim predvsem, da pokažemo jezo, ali da se razburimo, spustimo na raven napadalca. To se na začetku dogaja vsem, ker se še učimo. Ampak, za tiste, ki so v zanikanju samih sebe, je to čudovito orodje, da nas diskriminirajo in napadejo.
In potem padajo obtožbe, obsodbe, opisi kakšen si in kakšen nisi, pa bi moral bit…in podobno. Vmes še vržejo kake angele ali pa motivatorje, po katerih ste se ravnali in kako oni to NIKOLI ne bodo naredili.
In kaj je tu ironija??? Da to storijo a se tega ne zavedajo in seveda tudi sami sebi tega ne priznajo, ker se potrepljajo po prsih in ponosno rečejo:« IN TALE SE GRE NEKO DUHOVNOST, JA PA JA!« Ja, saj se kakšna stvar, ko mamo slabih 5 minut, nas tudi dotakne, a če smo dovolj močni in vemo, kaj je naša pot in poslanstvo, to damo ven iz sebe in preusmerimo pozornost, ter ne dovolimo, da se nas to dotakne in gremo dalje.
Ne dovolite si, da vas to odvrne od vaše poti. Zavedajte se, da se bodo takšni ljudje, polni jeze, razočaranj, zamer in grenkobe, našli na vaši poti. To so zame »testi« moči, poguma in volje. Testi NE OBUPAJ!
