Nekdo, ki ves čas misli, živi v navidezni resničnosti, kajti misel zanj prepiše dejanskost. Pod misliti razumem neprekinjeno klepetanje v lobanji, razlaganje dogajanja, spravljanje resničnosti v umu razumljive znake. Tako vstopimo v norost samouničenja, pozabimo, da so besede le simboli za opisovanje resničnosti in ne resničnost sama. Posnetek dogodka na spletu nam pomeni več kot samo doživetje. Zaprti v svet simbolov izgubimo stik s čutenjem.
Zaradi umora čutenja smo izgubili stik z zvenom življenja in sami od sebe ničesar več ne znamo. Vsega se moramo učiti od drugega človeka, ki je enako otopel kot mi. Tako se učimo hoditi, jesti, komunicirati in obnašati, vse to, kar vsako drugo bitje zna samo od sebe in vse bolj otopevamo v čutenju.
Kaj je resničnost? O njej ni mogoče ničesar reči, ker resničnost ni beseda, ni stvar. Resničnost je vibracija, ki jo lahko zazna le pozorna občutljivost. A kaj, če je občutljivost že tisočletja pokopana pod kupi simbolov? Vem, da nočem biti sebična, a sam razlog, da želim biti nesebična, priča o moji sebičnosti. Kaj naj naredim, kadar bivam v temi uma? Ničesar! Bolj ko delujem iz nje, bolj jo utrjujem. Nobene poti ni, da bi se preobrazili. To ni površna izjava, je izjemno pomembno sporočilo.
‘Jaz’ bi moral imeti nadzor nad ‘sabo’, a ga ne more imeti, ker ga v resnici ni, obstaja samo v naši glavi. Kar lahko naredimo je, da prenehamo verjeti svoji misli in se začnemo zanašati na modrost občutljivosti. Prebudimo pa jo s sproščenostjo, ki se pojavi v istem hipu, ko v sebi utihnemo. Prenehajmo misliti, kaj nam je treba in se sprostimo v trenutek, ki nam bo ‘povedal’, kako naprej. Ničesar ne moremo narediti, da bi bili boljši, srečnejši, kajti če dobro pogledate, ste že enako fascinantni kot zvezde in cvetlice…, razen če mislite. Misel vas ne bo zadovoljila, ne glede na to, kako krasna je, zato je snemanje krone jazu najbolj smela poteza, ki to pravzaprav ni, je uvid. Zaradi dolgotrajnosti je vladavina jaza avtomatična, da bi jo premagali, potrebujemo ‘le’ zavedanje o njej.
