By Sogyal Rinpoche (povzetek)
“Trenutek smrti je tisti trenutek, v katerem lahko doživljamo najgloblja in najbolj dobrodejna duhovna izkustva. Izurjen meditant, ki se v meditaciji vedno znova seznanja s procesom umiranja, lahko v svoji smrti najde nadvse dragoceno duhovno spoznanje.” Dalajlama
Sogjal Rinpoche se je rodil v Tibetu in je bil vzgojen pri enem najbolj cenjenih tibetanskih učiteljev. Med kitajsko zasedbo je odšel v izgnanstvo. Končal je visokošolski študij v Indiji in Angliji in začel na Zahodu širiti tibetanska učenja. S poučevanjem in urjenjem v tehnikah in modrostih je zahodnjakom približal vzhodnjaška znanja o življenju in umiranju in si ustvaril velik sloves, tako da ga nenehno vabijo na mednarodna posvetovanja in predavanja po celem svetu.
Smrt v sodobnem svetu
»Jutri ali naslednje življenje – nikoli ne vemo, kaj bo prej prišlo.« Tibetanski pregovor
Zahodna družba ob vseh svojih tehnoloških dosežkih o smrti tako rekoč nič ne ve, še manj o tem, kaj se dogaja med umiranjem ali po smrti. Zahodnjake učijo, da je smrt samo izničenje in izguba. Večina sveta danes živi bodisi v zanikovanju smrti ali pa v strahu pred njo. Že samo govorjenje o njej velja za bolestno. Dandanašnji človek je neznansko izobražen v vseh mogočih predmetih, razen v tistem, ki skriva v sebi odgovor na vprašanje o smislu življenja in tudi nemara vprašanje o našem preživetju.
Skozi življenje hitimo tako vročično, da je zadnje, na kar utegnemo pomisliti, smrt. Svoje skrivne strahove pred minljivostjo dušimo tako, da se obdajamo s čedalje debelejšim plaščem dobrin, stvari, udobja, in tako postajamo sužnji vsega tega. Ves svoj čas in energijo porabljamo samo za to, da ta plašč vzdržujemo. Naš edini življenjski cilj prav kmalu postane zagotoviti si čim večjo varnost. Pri tem pa niti temu življenju ne posvečamo kaj prida časa in pozornosti.
Biti praktičen danes ne pomeni nič drugega kot živeti v nevednosti in pogosto v sebični kratkovidnosti. Naša kratkovidna zazrtost v to življenje in v nič drugega kot to življenje je velikanska prevara, vir golega in uničevalnega materializma sodobnega sveta. Strah nas je stvari izpuščati iz rok, strah nas je pravzaprav življenja samega, saj učiti se živeti pomeni učiti se odrekati se stvarem. In prav to je tragedija in ironija naših prizadevanj, da bi vse obdržali: to je ne le nemogoče, ampak nam prinaša prav tisto bolečino, ki se ji skušamo izogniti.
Sodobni človek je v prepričanju, da je to življenje edino, ostal brez vsakega dolgoročnega videnja. Zato ga nič več ne zadržuje, da ne bi pustošil po planetu zgolj v imenu svojih kratkoročnih koristi in tudi sicer živel sebično življenje, ki pa se mu prav kmalu utegne maščevati. Strah pred smrtjo in nevednost glede posmrtnega življenja samo še podžigata uničevanje našega okolja, ki ogroža življenje vseh nas. Poleg tega je naša družba naravnost obsedena z mladostjo, spolnostjo in močjo in ničesar nas ni bolj strah kot starosti in pešanja. Ali ni grozljivo, da ostarele tako rekoč zavržemo, ko ne morejo več delati in niso več »koristni«? Ali ni žalostno, da jih pošiljamo v domove za ostarele, kjer umirajo osamljeni in zapuščeni? Današnja kultura je žal tako brezsrčna v svoji sebičnosti in zanikovanju vrednote duha, da je ljudi, ki zbolijo za kako smrtonosno boleznijo, groza ob misli, da bodo kratko malo zavrženi, kakor je zavrženo nekoristno blago.
Umirajoči vsekakor potrebujejo sočutje, ljubezen in oskrbo, vendar to ni dovolj. Pomagati jim je treba odkriti pravi pomen smrti in s tem življenja. Edino z duhovnim spoznanjem se lahko resnično soočimo s smrtjo in jo doumemo. Izviri ozdravljenja in zavesti so globoko skriti v vsakomer izmed nas in naloga tolažnika nikdar in v nobenem primeru ne more biti ta, da bolniku vsiljuje svoja prepričanja, temveč da mu pomaga odkriti lastna. Smrt je lahko močan vir navdiha, tako za umirajočega kot za spremljevalca. V zadnjem času tudi na zahodu delujejo v tej smeri izjemni ljudje, kot sta npr. Elisabeth Kuebler-Ross in Raymond Moody, ki pogumno rušita tabuje in odpirata vprašanja smrti in umiranja.
Obsmrtna izkustva
Zdi se mi, da bo razumevanje obsmrtnih izkustev naš prvi korak pri krpanju velikega razkola med znanostjo in religijo. Melvin Morse
Raymond Moody je v knjigi Življenje po življenju zbral in analiziral veliko pričevanj obsmrtnih doživetjih ljudi, ki so preživeli klinično smrt ali pa so po »čudežu« preživeli nesrečo. Pozneje so še drugi raziskovalci začeli preučevati in pisati o teh pričevanjih, npr. Kenneth Ring in Margot Grey. Pričevanja so sicer raznolika, vendar vsebujejo doživljaje, ki se vztrajno ponavljajo: izventelesno lebdenje, pregled filma življenja (podoživitev dogodkov iz celega življenja), potovanje skozi tunel, srečanje s svetlobnimi bitji in umrlimi znanci in sorodniki.
Eno izmed tisočerih pričevanj govori o filmu življenja takole: »Znova sem v popolnosti doživel sleherno misel, ki sem jo kdaj mislil, vsako besedo, ki sem jo spregovoril, sleherno dejanje, ki sem ga storil. Podoživel pa sem tudi učinke sleherne misli, besede in dejanja na drugih ljudeh, vseh tistih, ki so se tako ali drugače znašli v vplivnem območju mojih dejanj … pa tudi učinke, ki so jih imele misli, besede in dejanja na vreme, rastline, živali, zemljo, drevesa, vodo in zrak.«
Na ljudeh obsmrtno izkustvo pusti neizbrisljiv vtis, tako da ponavadi spremenijo svoj pogled na življenje in smrt in svoj način življenja in odnos do sebe in drugih. Odtlej so se manj bali smrti in so jo globlje dojemali; bolj so se posvečali skrbi za druge; več jim je pomenila ljubezen do bližnjega, manj gmotna blaginja; okrepila se jim je vera v duhovne razsežnosti, pomen življenja in v posmrtno žviljenje. Obsmrtno doživetje jim razkriva, da je edini resni cilj v življenju človeka naučiti se sočutja in ljubiti druge ter priti do spoznanja in modrosti.
Včasih ljudje, ki veliko trpijo, začutijo, da trpljenja kratko malo ne morejo več prenašati in jih utegne zamikati, da bi si vzeli življenje. Rešitev se zdi sila preprosta, vendar ne upošteva dejstva, da je prav vse, kar preživljamo, del življenja. Če boš skušal zbežati, se boš s svojim trpljenjem soočil pozneje, a toliko okrutneje.
Narava uma
»Če si prepameten, se ti lahko zgodi, da ne boš ničesar razumel.« Tibetanski pregovor
Naša kultura poveličuje razum, zato se nam zdi, da mora biti človek, če naj doseže razsvetljenje, neznansko pameten. V resnici pa mnoge vrste bistroumnosti niso nič drugega kakor nove tančice, ki nam zastirajo pogled. Ljudje pač postanejo obsedeni s svojimi teorijami in tako prezrejo bistvo vsega. Včasih se nam spričo dejstva, da smo tako po nepotrebnem zapleteni, narava uma, kakršno nam predstavijo duhovni učitelji, zdi vse preveč preprosta.
Tibetanski nauki govorijo o štirih preprekah, ki nam preprečujejo, da bi že kar takoj spoznali pravo naravo uma: narava uma nam je preblizu, da bi jo uzrli; pregloboka je, da bi jo dojeli; vse skupaj se nam zdi prelahko; prečudovita je, da bi se ji privadili. Budistični uvid trdi, da sta življenje in smrt v umu in nikjer drugje. Um se odkriva kot univerzalna osnova za vsakršno izkustvo; je ustvarjalec sreče, trpljenja, življenja in smrti.
Um ima veliko vidikov, toda dva med njimi izstopata. Prvi je običajni um, ki je dualistični, misleči um, ki lahko deluje edino v razmerju do neke zunanje, projicirane in zmotno zaznavane referenčne točke. To je um, ki misli, načrtuje, si želi, ki se razgoreva v jezi, ki se mora nenehno uveljavljati, vrednotiti in potrjevati svojo »eksistenco« z drobljenjem, konceptualiziranjem in konkretiziranjem izkušnje.
Drugi vidik uma pa je notranja narava uma, njegovo najgloblje bistvo, ki se ga sprememba in smrt nikakor in nikoli ne dotakneta. Za zdaj je še skrit v našem običajnem umu, obdan in zamračen z vrvežem naših misli in občutij. Vendar nam v posebnih okoliščinah navdih lahko odstre pogled v to notranjo naravo uma. Ti uvidi so lahko različno globoki in siloviti, toda vsak nas bo vsaj nekoliko obsijal z lučjo spoznanja, smisla in svobode. Nikar pa ne mislimo, da je notranje bistvo uma zgolj narava našega uma. V resnici je to narava vsega!
Svetniki in mistiki svoja razsvetljenja krasijo z različnimi imeni in jim dajejo različne naličja in razlage, v resnici pa ne doživljamo nič drugega kot notranje bistvo uma. Kristjani in Judje rečejo »Bog«, hindujci »Jaz«, »Šiva«, »Brahman« in »Višnu«, sufijski mistiki »Skrito bistvo« in budisti »narava buddhe«. V srčiki vseh verstev pa je gotovost, da obstaja neka temeljna resnica in da je to življenje sveta priložnost, da jo razvijemo in spoznamo.
Meditacija je edini način, kako lahko vedno znova odkrivamo in postopoma spoznavamo naravo uma.
Ramakrišna je rekel enemu od svojih učencev: »Če bi samo desetino tistega časa, ki ga zapraviš za ničevosti, posvetil duhovnemu izpopolnjevanju, bi bil v nekaj letih razsvetljen!«
Pri tem se je treba disciplinirati in ne podlegati lenobi. Vzhodnjaški slog lenarjenja so do popolnosti izbrusili v Indiji. Tam vse polno ljudi pod milim bogom ne počne nič drugega, kot da ves dan poseda po soncu in se izogiba vsakršnemu delu ali koristni dejavnosti. Zahodnjaška lenoba pa je čisto drugačna. Njeno bistvo je v tem, da se človek zasipa s prisilno dejavnostjo, tako da mu zmanjka časa za to, da bi se soočil z resničnimi vprašanji.
Resno jemati življenje ne pomeni, da moramo vse žive dni meditirati. Sodobni svet je pač tak, da moramo delati in si služiti vsakdanji kruh. Paziti moramo le, da se ne ujamemo v tiranijo osemurnega delavnika, ki nam ne pusti, da bi imeli razgled nad globljim smislom življenja. Ubrati moramo srednjo pot, najti ravnovesje, izogibati se odvečnim dejavnostim in opravkom in čim bolj poenostaviti svoje življenje. Ključ do sreče in ravnovesja v sodobnem življenju je preprostost. Povezovanje meditacije z dejavnostjo je pravzaprav ves smisel in namen meditacije.
Sočutje
Kadar se tvoj strah dotakne bolečine drugega, postane pomilovanje; kadar se tvoja ljubezen dotakne bolečine drugega, postane sočutje. Stephen Levine
Ego je odsotnost prave vednosti o tem, kdo v resnici smo. Po dolgih življenjih nevednosti smo začeli istovetiti vse svoje bitje z egom. Njegovo največje zmagoslavje je, da nas mami v prepričanje, da je tisto, kar je njemu najbolj v prid, najbolj v prid tudi nam, in da začnemo enačiti svoje preživetje z njegovim. Sleherna naša negativna misel ali dejanje izvira iz naše obsedenosti z lažnim jazom in iz čaščenja tega jaza, ki usmerja vse naše življenje.
Z duhovno rastjo bomo sčasoma uvideli, kako se s svojo sebičnostjo in samoljubjem zapletamo v mrežo nevednosti in trpljenja, in se bomo odločili nekaj ukreniti. V tej vojni zoper največjega sovražnika, sebičnost in samoljubje, bomo našli najboljšega zaveznika prav v dejavnem sočutju. Sočutje ni isto kot pomilovanje. Krepiti v sebi sočutje pomeni zavedati se, da so vsa bitja enaka in da vsa podobno trpijo, spoštovati vse, ki trpijo, in vedeti, da nismo od nikogar ločeni in nič več kot drugi.
Za vzgajanje sočutja, ki ga ni vedno lahko izkazovati, so Tibetanci razvili različne metode. Tonglen je budistična tehnika urjenja v sočutju, ki pa je primerna prav za vsakogar. Uriti se v tonglenski tehniki dajanja in sprejemanja pomeni, da jemljemo nase trpljenje in bolečino drugih, njim pa dajemo srečo, blaginjo in spokojnost duha. Vaja se izvaja mentalno. Po sprostitvi telesa in uma si zamislimo nekoga, ki ga imamo rad in ki trpi. Vse njegovo trpljenje si vizualiziramo kot velikansko gmoto vročega, črnega, sajastega dima, ki jo nato vdihavamo. Z vdihavanjem se ta gmota vsrka v samo jedro sebičnosti našega srca in tam uniči vse sledove našega samoljubja in sebičnosti. Naše srce in naše celotno bitje se zatem preobrazi v bleščeč dragulj, ki izpolni vsako željo slehernega človeka in vsakomur prinese natanko tisto, kar resnično potrebuje. Resnično sočutje je natanko takšen dragulj.
VAJE ZA UMIRANJE
Zdaj, ko se mi bliža bardo umiranja, bom odvrgel vsakršno hlepenje, stremljenje in navezanost, nemoten bom vstopil v jasno spoznanje nauka in izvrgel svojo zavest v prostor nerojene rigpe; ko bom zapuščal to sestavljeno telo iz mesa in krvi, bom vedel, da je zgolj minljiv privid.
Padmasambhava
Kadar sedimo ob smrtni postelji ljubljenega človeka, zelo težko premagujemo jok. Le jočite skupaj, izpovejte mu svojo ljubezen in se poslovite od njega, vendar poskusite to napraviti, preden odbije zadnja ura. Najboljše je, če prijatelji in sorodniki ob smrti ne kažejo pretirane žalosti, saj je zavest rajnkega prav v tem trenutku izjemno ranljiva in doživlja vaš jok in solze kot grom in točo!
Zavest o prividni naravi telesa je eno izmed najbolj globokovidnih in navdihujočih spoznanj, ki nam pomagajo odtrgati se od sveta. Vse izkušnje, brez izjeme, so projekcije našega lastnega uma. Naš um je dejansko graditelj naše resničnosti. Če doseže umirajoči trdnost, da se v slehernem trenutku tega zaveda, je trenutek smrti dejansko izjemna priložnost za karmično očiščenje in razsvetljenje. Če imamo torej v trenutku smrti že stanovitno zavest o pravi naravi uma, lahko v enem samem trenutku očistimo vso svojo karmo.
Seveda lahko tako trdnost doseže samo tisti, ki se je v življenju v precejšnji meri posvečal duhovnim vajam in ima dragocene izkušnje. Vendar pa je tudi za duhovno neuke zavedanje v trenutku smrti zelo pomembno, saj je od tega odvisen način nadaljevanja njihovega posmrtnega življenja in oblika ponovnega rojstva.
Smrt je lahko močan vir navdiha. Sogyal Rinpoche je bil v svojih izkušnjah z umirajočimi vedno znova presenečen spričo tega, kako sta molitev in klicanje svetih bitij spremenila ozračje, in s tem se je še njemu samemu vera poglabljala. Sedenje ob umirajočih mu je pomagalo, da se je še bolj izuril v duhovnih vajah.
Ena najdragocenejših in najučinkovitejših vaj je phova, kar pomeni prenos zavesti. Najpreprostejša vaja je taka, kjer zliješ svoj um z modrostnim umom čistega bitja, tako da pomisliš: »Moj in buddhov um sta eno in isto.« Pomembno je phovo vaditi kolikor mogoče prizadevno, tako da se boš v vsakem nepredvidenem položaju samodejno odzval z njo (kot zavestni refleks).
Ljudem, ki silno trpijo in so zaradi tega zagrenjeni, ker ne vidijo nobenega smisla v tem trpljenju, lahko zelo pomaga vaja, pri kateri molijo in prosijo sveto bitje, v katero pač verjamejo, da bi njihovo trpljenje pomagalo olajšati trpljenje drugih. Nobeno trpljenje, pa naj bo še tako strašno, ni in ne more biti nesmiselno, če je posvečeno lajšanju trpljenja drugih.
Proces umiranja
Vsak umirajoči je učitelj, ki vsakomur, ki umirajočemu pomaga, daje priložnost, da se v razvijanju sočutja duhovno prerodi. Sogyal Rinpoche
Celota življenja in smrti je zaporedje nenehno se spreminjajočih resničnosti, ki se imenujejo stanja bardo. Ta stanja so nekakšni odločilni trenutki, v katerih je možnost osvoboditve ali razsvetljenja večja kot sicer. Nauk o bardu je obsežen in vseprežemajoč in ponavadi ga opredeljujejo s štirimi med seboj nenehno povezanimi resničnostmi: življenje, umiranje in smrt, življenje po smrti ter ponovno rojstvo.
Prvo, česar se umirajoči utegne zavedati, je prenehanje delovanja čutov. Zatem začne telo izgubljati moč, energija odteka (prvina zemlje se umika v prvino vode). Zatem začne izgubljati nadzor nad telesnimi tekočinami (prvina vode se razkraja v ogenj). Telo se začne ohlajati (prvina ognja se razkraja v zrak). Dihanje je vse težje in začne hlastati za zrakom (prvina zraka se razkraja v zavest), dokler se dihanje na vsem lepem ne ustavi. Vsi znaki življenja so prešli in to je trenutek, ki ga sodobna medicina prepoznava kot »smrt«.
Tibetanski učitelji pa učijo o notranjem procesu, ki traja še približno dvajset minut, vendar tu ni pravila in je vse odvisno od umirajočega. Med notranjim razkrojem gre rajnki skozi štiri čedalje bolj subtilne ravni zavesti. Najprej zavest postane izredno jasna in doživlja belino (očetovo esenco), ker se nehajo vsa miselna stanja, ki izvirajo iz jeze. Sledi doživetje blaženosti in »sončne rdečine« (materina esenca), saj se nehajo vsa miselna stanja, ki izvirajo iz želje. Zatem, ko se belina in rdečina združita, doživimo »črnino«. To je stanje uma brez misli, saj prenehajo tudi miselna stanja, ki izvirajo iz nevednosti in zaslepljenosti. Ko se potem začnemo rahlo zavedati, nas obsije Temeljna svetlost – pravi izvir vsakršne zavesti, ki je kakor brezmadežno nebo, brez oblakov ali meglice.
Izkušen praktik pri srečanju s Temeljno svetlostjo ohrani polno zavest in se zlije z njo ter tako doseže osvoboditev. Vendar največ ljudi Temeljne svetlosti sploh ne prepozna in se namesto tega potopijo v stanje nezavesti, ki traja do tri dni in pol. Tedaj zavest dokončno zapusti telo (če se torej strogo držimo priporočil, je avtopsijo in kremacijo najbolje opraviti šele po treh dneh).
Posmrtno življenje
Osvoboditev dosežemo v tistem trenutku po smrti, ko zavest spozna, da njene izkušnje niso nič drugega kot um sam. Kalu Rinpoče
Nauk o tem, kaj se dogaja po smrti, je seveda zgolj besedni opis. Besede ne morejo drugega, kot da dajo nekakšno pojmovno predstavo o tem, kaj se dogaja v posmrtnem obdobju. V obdobju, ki sledi Temeljni svetlosti, se prikaže energijski vidik narave uma. Na ogled so dana sredstva za osvoboditev, hkrati pa zapeljuje klic lastnih navad in nagonov. Rajnki doživi čisto energijo uma in hkrati njegovo zmedo. Skoraj tako je, kot bi se morali odločiti med enim in drugim. Torej ima v štirih fazah tega obdobja rajnki še vedno možnost, da doseže razsvetljenje. Ker v tej sferi rajnki prestopa vsakršne časovne in prostorske omejitve, je dolžina dni, ki jih odmerja Tibetanska knjiga mrtvih za to obdobje, odvisna od duhovne zrelosti rajnkega. Dan je lahko dolg samo eno uro ali celo samo nekaj trenutkov, v katerih zavest rajnkega zaradi neravnovesja in šibkosti niti ne opazi različnih prikazovanj.
V tem obdobju zavest rajnkega dobi svetlobno telo. S telesom luči se rajnki poda najprej v deželo luči. V naslednji fazi se zavesti prikazujejo svetleča bitja v obliki buddh ali božanstev različnih velikosti, barv in oblik. Božanstva zavzamejo obliko, ki je našemu življenju najbližja. Npr. dejavnemu kristjanu se lahko pokažejo v obliki Kristusa ali Device Marije. V naslednji fazi se zavesti prikažejo različni vidiki modrosti: vseobsegajoč prostor, zrcalo, izenačenje, razločevanje in dopolnjevanje. V zadnji fazi se modrost razkroji v spontano navzočnost. Vsa resničnost se pokaže v vsem veličastju in brezmejnost tega videnja daleč presega našo domišljijo. Popolnoma jasno in z neokrnjenimi čuti lahko zavest vidi vsa pretekla in prihodnja življenja ter lahko celo »bere« duše drugih. V trenutku se živo spomni vseh naukov, ki jih je slišala, pa tudi tistih, ki jih nikoli prej ni slišala.
Če tudi v tej drugi možnosti za osvoboditev zavest rajnkega ne prepozna pravega izvora prikazovanj, se začno porajajoča se negativna čustva strjevati v različne zmotne zaznave, ki vse skupaj nato ustvarijo območja slepila, ki jih Tibetanci imenujejo samsara in ki zavest ponovno ujamejo v krog rojstva in smrti.
Celotno duhovno urjenje je potemtakem namenjeno prav zasuku napredovanja nevednosti, se pravi »razstvarjanju«, »razstrjevanju« vseh tistih med seboj povezanih in soodvisnih lažnih zaznav, ki so nas speljale v past prividne resničnosti, ki je naš lastni izum.
Nastajanje in ponovno rojstvo
To naše življenje je bežno kakor jesenski oblaki. Ko gledaš rojevanje in umiranje ljudi, je, kakor bi gledal plesne gibe. Leta življenja so kakor blisk strele na nebu; odhrumijo mimo kakor hudournik s strme gore. Buddha
V obdobju nastajanja si zavest nadene umsko telo. Z umskim telesom lahko vidi druga, tudi inkarnirana bitja. Za bežne trenutke se lahko srečuje in pogovarja z mnogimi drugimi, ki so umrli prej. V umskem telesu občuti tudi bolečino in lakoto. Vse misli, ki se porodijo, imajo silno moč in vpliv in dejansko postanejo stvarnost.
V prvih tednih ima rajnki občutek, da je bodisi moški ali ženska, kot v prejšnjem življenju, in se niti ne zaveda dobro, da je umrl. Vrača se domov in obiskuje svojo družino in ljubljene, vendar z njimi ne more komunicirati. To lahko s pridom izkoristimo za pomoč rajnkemu in ga lahko poučimo. Pri tem jezik ni ovira, saj lahko pomen jezika neposredno razumeva s svojim umom.
Rajnki je lahko tako zelo navezan na fizični svet, da lahko pretečejo tedni ali celo leta, preden se mu posveti npr. ob pogledu v zrcalo, kjer ni odseva, ali pa ker ne vidi svoje sence, da je mrtev. Povprečno traja obdobje nastajanja 49 dni, najmanj pa en teden, vendar je trajanje seveda zelo različno. Nekateri ljudje v tem obdobju celo obtičijo in postanejo duhovi.
Nekatera pričevanja o tem obdobju opisujejo prizor sodbe, nekakšen življenjski pregled, ki ga poznamo v mnogih kulturah sveta. Vendar, navsezadnje vsa sodba poteka znotraj našega lastnega uma. Sam svoj sodnik smo.
Tudi v tem obdobju ima zavest rajnkega možnost za osvoboditev, vendar se je v tem obdobju silno težko osredotočiti, če se prej ni nikoli uril v duhovnih vajah. Kar pomislite, kako težko, če že ne nemogoče, se je molitve domisliti v hudih sanjah ali mori in kako nebogljeni in brez moči se počutimo v njih.
V obdobju ponovnega rojstva nas skoraj kot magnet, ker smo obremenjeni z negativnimi čustvi, pritegne eno izmed področij, kjer se lahko po budističnem nauku inkarniramo:
– peklensko območje, katerega vzrok je jeza (energijsko središče v telesu so podplati);
– območje lačnih duhov, katerega vzrok je lakomnost (v spodnjem delu trupa);
– živalsko območje, katerega vzrok je nevednost (v popku);
– človeško območje, katerega vzrok je dvom (v srcu);
– območje polbogov, katerega vzrok je ljubosumje (v grlu);
– območje bogov, katerega vzrok je napuh (v temenu).
Vendar so edino v človeškem svetu ugodni pogoji za duhovni razvoj. Torej, če se že morate ponovno roditi ali če se sami želite ponovno roditi, da bi sledili svoji duhovni poti in koristili drugim, ne smete vstopiti nikamor drugam kot v človeški svet.
Ko se pripravljamo za inkarnacijo v človeškem svetu, nas karmični veter pripelje na kraj, kjer se ljubijo naši prihodnji starši. Če nas mati privlači in čutimo željo po njej, do očeta pa odpor in ljubosumje, se rodimo kot deček, če pa je obratno, kot deklica…
ZAKLJUČEK
Motiti se je človeško, odpuščati božansko.
Tehnologija in duh moreta in morata živeti z roko v roki, če naj se do kraja razvijejo naše človeške zmogljivosti. Ali ni prostora za nekakšno celovito in povsem koristno človeško znanost, ki bi si drznila zaobseči in raziskati dejstva mističnega, dejstva smrti in umiranja? Ljudje, ki doživljajo obsmrtna doživetja so nekakšni »sli upanja«, saj nam pripovedujejo o neki višji in plemenitejši resničnosti in nas pozivajo, naj nemudoma spremenimo prav vse vidike svojega življenja; naj končamo vse vojne, odpravimo vse delitve med verstvi in ljudstvi ter zavarujemo in ohranimo okolje.
Vsako minuto porabljamo na milijone dolarjev za to, da urimo ljudi ubijati in uničevati, pa za vojna letala, bombe itd. Skoraj nič v primerjavi s tem pa ne damo za to, da bi ljudi poučili o naravi življenja in smrti in da bi jim, ko se znajdejo pred obličjem smrti, pomagali razumeti, kaj se z njimi dogaja.
Kako si pravzaprav sploh lahko dober zdravnik, če vsaj malo ne poznaš resnice smrti? In kako si lahko res učinkovita bolniška sestra, če se nisi vsaj začela soočati z lastnim strahom pred umiranjem in nimaš česa povedati umirajočim, ko te prosijo za duhovno oporo in besede modrosti? Ali ni že skrajni čas, da bi zdravniška veda doumela, da sta iskanje resnice o življenju in smrti ter zdravniška praksa neločljiva?
Vse to lepo kaže našo nevednost in pomanjkanje resnične ljubezni do sebe in drugih. Zato molim, bolj kot za vse drugo, da bi ta knjiga vsaj malo prispevala k temu, da bi se stanje na svetu spremenilo, in da bi čim več ljudem pomagala zavedati se, da se moramo duhovno preobraziti in postati odgovorni zase in za druge. V vseh nas je zametek buddhe in vsi si želimo v miru živeti in v miru umreti. Želim, da bi človeštvo na vseh svojih področjih in v vseh svojih dejavnostih odražalo to sveto spoznanje. Koliko pa je življenje vredno brez tega spoznanja in kako naj brez njega umremo dobre smrti?
