FeaturedOsebna rast

Zakaj mi laže?

Male in velike laži

Naše življenje je polno drobnih laži. Laganje je v človeški naravi, laži pa so pogosto tako spontane, da celo pozabimo, da smo jih izrekli. Tudi živali zavajajo, samo ljudje smo ustrojeni tako, da zavajamo celo sami sebe. Nekateri so s tem tako zaposleni, da včasih ne razlikujejo med resnico in namišljenim. V vsaki laži je namreč želja, da bi bila laž resnična.

NA NASPROTNEM POLU RESNICE

Laž je neresnična trditev, katere namen je zavajati, ohraniti skrivnost/ugled, zaščititi lastne občutke ali se izogniti prepiru/kazni. Pri laganju zavestno izrečemo nekaj, za kar vemo, da ni res, z namenom, da bi sogovornika prepričali, da je to res. Laganje se nanaša na besedno in pisno sporazumevanje.

Lažnivci so ljudje z močnim čutom za lastno osebnost. So dobri igralci, ki se znajo pretvarjati in spreminjati identiteto oziroma jo sproti prilagajati situacijam. Lažnivci so ekstrovertirane osebe; pogosto gre za ljudi z osebnostnimi motnjami, kot sta asocialnost in narcizem. »Karizmatičnim« lažnivcem je lahko verjeti, saj dejansko menijo, da govorijo resnico, in se temu primerno tudi obnašajo.

ZAKAJ LAŽEMO?

Otroci začnejo lagati med četrtim in petim letom starosti. Takrat tega ne počnejo s slabimi nameni, marveč zato, da bi pridobili pozornost. Pozneje lažemo iz številnih drugih razlogov, največkrat zaradi strahu:

  • pred škodo oziroma, da bi se zaščitili pred zunanjim svetom; v zvezi s tem se moramo zavedati, da niso vse laži škodljive. Včasih so celo najboljše sredstvo za zaščito zasebnosti in nas samih pred morebitno nevarnostjo.
  • pred konfliktom, prepirom; v takšnih primerih lažemo, da se izognemo nepotrebnemu in/ali mučnemu prepiru.
  • pred kaznijo; to je že v rosnih letih eden od najpogostejših razlogov za laganje. Otroci lažejo o učnem uspehu, trdijo, da niso pojedli piškotov ali da niso udarili sosedovega otroka – vse to zato, da bi ubežali pred kaznijo.
  • pred zavrnitvijo; včasih je vzrok za laž naša negotovost glede samih sebe, partnerskega odnosa ali družbe nasploh. Lažemo, ker hočemo ostati priljubljeni.
  • pred izgubo – človeka, odnosa, premoženja, ugleda …
  • pred nestrinjanjem ali zavrnitvijo.

Razmeroma pogosto je laganje, pri katerem posnemamo druge. Po njem posežemo, če uvidimo, da imajo drugi od laganja koristi. Lažemo tudi zato, ker menimo, da nam resnica ne bo koristila. Zakaj bi si grenili življenje, če si ga lahko elegantno olajšamo z večjo ali manjšo lažjo? (»Ne, draga, ne varam te!«).

Laganje lahko spodbujajo družinske in kulturne vrednote ali moralna merila.

Protislovno, toda družine, ki strogo kaznujejo neprimerno vedenje, obenem spodbujajo laganje, ki postane oblika izogibanja kazni.

Družina spodbuja laganje tudi s tem, da se zanj ne zmeni in ga ne prepoznava kot problem.

Lažemo iz strahu pred nestrinjanjem ali zavrnitvijo, lahko pa celo iz altruističnih razlogov (bele laži).

Lažemo, da si pridobimo ali ohranimo samospoštovanje (ko začutimo, da je naše samospoštovanje ogroženo, se zatečemo k laganju), a tudi iz želje po ugajanju (ne gre toliko za to, kako narediti vtis na druge, kot za ohranitev pogleda nase, ki je skladen s tem, kakšni bi radi bili). Ker hočemo ugajati, si olajšati socialne situacije in se izogibati žaljenju drugih, se zatekamo k laži.

Pogosto je tudi laganje, katerega vzrok je zaščita in/ali zavajanje samega sebe (prepričate se, da je bila luč na semaforju še vedno rumena, ne pa rdeča; kupite loterijski listek in verjamete, da boste zadeli prav vi; ne zmenite se za znake resne bolezni).

Lažemo lahko zaradi zlobe (laži, temelječe na namernem zavajanju, govoricah polresnicah) ali nepremišljenosti. Lahko pa tudi pretiravamo in napihujemo stvari, ki napihovanja ne potrebujejo. Značilen primer je laganje o gmotnem položaju, položaju v službi, poslovnih uspehih itn.

Lažemo tudi iz vljudnosti: zastavljamo vprašanja, čeprav nam je v resnici vseeno, kakšni bodo odgovori. »Kako si kaj?« je značilno takšno vprašanje. Pretvarjamo se, da nas to zanima, v resnici pa nam je malo mar. Tudi odgovor »Dobro, hvala!« ni nujno iskren. Lažemo, ker vemo, da je druga oseba zgolj vljudna in je naše težave v resnici ne zanimajo. Ko slišimo odgovor »Dobro, hvala«, nam odleže, saj nam ni treba poslušati seznama zdravstvenih, čustvenih, finančnih in drugih težav. Lažemo torej tako z vprašanjem kot z odgovorom.

Kljub naštetemu pa je ključni razlog, da ljudje lažemo, zelo preprost: lažemo zato, ker laž deluje, zato je tudi vse bolj priljubljena in uporabna socialna spretnost.

PREPOZNATI LAŽNIVCA

Kar nekaj znakov je, po katerih prepoznamo lažnivca. Med najočitnejše sodi odsotnost očesnega stika. Oseba, ki laže, nam med pogovorom večino časa ne gleda v oči (človek, ki ne laže, vsaj med polovico pogovora ohranja očesni stik). Res je tudi, da nekateri lažnivci ohranjajo očesni stik samo zato, da bi sogovornika prepričali, da govorijo resnico. Pri laganju se spremeni tudi govorica telesa. Oseba, ki laže, utegne z nogo udarjati po tleh, viti roke, dvigati ramena, se odvračati od sogovornika ali se nenehno dotikati obraza (brade, nosu).
Z drugimi besedami: lažnivec se zdi živčen. Pozorni moramo biti tudi na pogostejše zardevanje in hitrejše mežikanje. Lažnivci se ne smejejo, ker bi bili veseli (ne smejejo se s celotnim obrazom, marveč le z usti), ampak zato, da bi drugim pokazali, da so veseli. Spremeni se tudi govorica: oseba, ki laže, uporablja veliko mašil. Njeni stavki so polni nasprotij in niso konsistentni.

Lažnivci se ne zdijo prepričani vase. Poleg tega so obrambno nastrojeni: nočejo odgovarjati na (nekatera) vprašanja ali vas celo obtožujejo laganja, kar je znak, da nekaj prikrivajo. Hitro, navadno tudi s humorjem ali sarkazmom, spremenijo temo pogovora, če pa jo zamenjate vi, se temu nemudoma prilagodijo (človek, ki govori resnico, vas bo verjetno vprašal, zakaj ste to naredili, in bo želel nadaljevati prejšnjo temo).
Lažnivci med pogovorom ne omenjajo podrobnosti, povezanih s »sporno« temo, kajti več ko povedo, večja je možnost, da jih bodo zalotili.
Seveda nobeno vedenje ni zanesljiv kazalnik, ali nekdo laže ali ne. Zaupati morate predvsem občutkom; če niste prepričani, skušajte najti dokaze, ki podpirajo vaše slutnje. Lažnivca najlažje zalotite tako, da opazujete njegovo običajno vedenje. Če se nenadoma spremeni, ste na dobri poti, da ga »razkrinkate«.

KOMPULZIVNO IN KRONIČNO LAGANJE

Lažemo, ker vemo, da je bilo naše ravnanje napačno. Če smo nenehno v strahu pred kaznijo in laganje postane navada, govorimo o kompulzivnem, tj. refleksnem laganju. V takšnem primeru tudi soočenje z resnico lažnivca ne pomaga prepričati, da se moti, saj vztraja, da je »resnična« samo njegova laž. Podobno kompulzivnemu je kronično laganje. Kronični lažnivci lažejo, ker imajo šibko samospoštovanje.

Z laganjem skušajo narediti vtis na druge, proces laganja pa je zanje nemalokrat pomembnejše od vsebine laži. Uspešno laganje je lahko oblika nadzora nad drugim človekom (lažnivec sogovornika, ki verjame neresnici, po svoje degradira) ali situacijo. Študije kažejo, da ljudje lažejo tudi zato, da bi ohranili medosebno razdaljo in s tem zaščitili osebni prostor. Kronično laganje je pri odraslih osebah pogosto odraz asocialnosti.

ZAKAJ LAŽEMO SEBI?

Zavajanje drugih je značilno za ljudi in živali. Skušnjava je očitna. Toda zakaj lažemo sebi? Kako je sploh možno prelisičiti samega sebe? Kako smo lahko hkrati prevarant in prevarani?
Koliko si lažemo, je pravzaprav težko zaznati, veliko laže pa je zanikati laganje samemu sebi, saj za to početje ni trdnih dokazov. Ker ne širimo laži, nas ne more nihče obtožiti laganja, zato se je preprosto pretvarjati, da se to ne dogaja – in si tako spet lagati!
Lažemo si, ker želimo preprečiti, da bi bili prizadeti, in zaščititi svoje samospoštovanje. Ker nekaterih misli in dejstev ne moremo sprejeti, zavračamo misel nanje in upamo, da se bo stvarnost kmalu spremenila, laž pa ne bo imela hujših posledic. Tako si lahko zanikamo, da smo depresivni, ter upamo, da bo depresija sčasoma izzvenela in da se nam ne bo treba spopasti z bolečo resnico.

S tem žrtvujemo svojo integriteto in izgubljamo stik z resničnostjo. Tako kot ima laganje za posledico izgubo zaupanja, tudi laganje samemu sebi načenja samozaupanje.

Zaradi laganja izgubimo (z)možnost jasnega razumevanja samega sebe; nismo več prepričani, kaj je res in kaj ne. Zato je prav, da se vprašamo, katere misli se nam zdijo nesprejemljive in zakaj. To nam pove, kaj moramo začeti reševati, če naj se rešimo te neprijetne navade. Pogovorimo se z ljudmi, ki nam bodo povedali resnico, in ne s tistimi, ki bodo podprli naše prepričanje v lastne laži.

Zares dragoceni so ljudje, ki nas postavijo na realna tla, ne pa tisti, ki nas podpirajo pri zanikanju. Vedenje prvih resda temelji na pomanjkanju informacij, naše pa temelji na zavajanju samega sebe. Resničnost je nekje vmes. Ko začnemo za lastne težave kriviti druge, o sebi pa govorimo na način, ki naj bi jih prepričal v naš prav, se zavajamo.

LAGANJE IN OTROCI

Otroci si prizadevajo ohraniti odnose, ki jim koristijo in v katerih se dobro počutijo. Pri tem utegnejo biti zelo spretni; kmalu se naučijo, da je laganje ena od oblik izogibanja konfliktom. Pri odločanju o tem, ali povedati resnico ali ne, praviloma (tudi majhni otroci!) razmišljajo o posledicah. Razumejo, kaj je zaupanje; vedo, da je laganje tvegano in da lahko ogrozi odnos. Najpogosteje lažejo zato, da bi se izognili kazni, ali pa pretiravajo, da bi vzbudili dober vtis. Lažejo, ker so jezni na starše; s tem se jim hočejo maščevati.

Če želimo preprečiti laganje pri otrocih, moramo razumeti povezanost med strahom in lažjo. Otroci lažejo, ker jih je strah povedati resnico ali se z njo spopasti. Lagati so začeli, ko so doživeli izkušnjo, iz katere so se naučili, da je slabše povedati resnico kot lagati. Lagati se naučijo tudi z opazovanjem prijateljev, družinskih članov ali drugih ljudi, ki lažejo. Če se hočejo izogniti realnosti ali občutkom do samih sebe, utegnejo začeti lagati o svojih dejanjih, prijateljih, družini, svojih sposobnostih ali lastnini. Rečejo recimo »moj očka ima skrivno nalogo«, »tega nisem storil« ali »imam konja«. Z laganjem želijo priti do boljšega počutja ali se izogniti slabim občutkom.

Otroci, ki se bojijo lastnih občutkov ob govorjenju resnice, utegnejo postati lažnivci. Laganje je običajna oblika izogibanja tesnobi, paniki, slabim občutkom in kazni.

V nekaterih primerih utegne laganje pri otrocih prerasti v kronično motnjo. Nekateri otroci lahko doživijo napad panike, če bi jih silili povedati resnico o njihovem življenju, starših ali o njih samih. Laganje je eden od načinov, kako si zatiskajo oči in ušesa pred resnico. V nekaterih primerih se laganje lahko približa fobiji – strahu pred tem, da bi otrok povedal resnico. Če se kronično laganje ne neha, morajo starši poiskati strokovno pomoč, enako velja tudi za odrasle. Laganje, predvsem o resnih stvareh, ne prinaša nič dobrega in se konča v začaranem krogu, iz katerega je težko poiskati izhod.

ALI STE DOBER LAŽNIVEC?

Večina ljudi, ki lažejo, mislijo, da so v tem dobri. V resnici ni tako.
Test, s katerim določite svojo zmožnost laganja, je zelo preprost: s palcem vaše prevladujoče roke (torej desničarji z desnim, levičarji pa z levim) na svoje čelo narišite veliko črko Q. Ta test je grobo merilo koncepta, znanega kot »samoopazovanje«.
Nekateri ljudje črko Q napišejo tako, da jo lahko sami preberejo: repek črke Q postavijo na desno stran (šibki samoopazovalci). Drugi črko napišejo tako, da jo lahko prebere oseba, ki jih gleda, torej z repkom na levi strani čela (močni samoopazovalci).
Kako ste vi obrnili črko Q?

Podpirate lažnivca?

Ljudje, ki si lažejo, ne marajo, da jih pri tem fantaziranju kdo moti. Če pritrjujemo njihovim lažem, jih podpiramo enako, kot če bi podpirali alkoholika, naj si natoči nov kozarec vina. Dejstvo, da si človek laže, namreč od nas ne zahteva, da ga pri tem podpiramo. Če to storimo, pomeni, da nas je strah, da bomo nekaj izgubili – ali pa nam v resnici sploh ni do tega, da bi podprli resnico.

GOVORICA LAŽNIVCA

  • Telesna drža je toga in omejena, z malo gibov rok. Gibanje udov je omejeno na bližino telesa.
  • Izogiba se očesnemu stiku.
  • Dotika se nosa ali se prijema za ušesi.
  • Čustva nimajo običajnega tempa. Njihovo izražanje je zapoznelo, traja dlje kot običajno in se neha nenadoma.
  • Čustvenim gestam/izrazom sledi zapoznel besedni odziv. Ko lažnivec prejme darilo, najprej reče »všeč mi je!« in se šele potem nasmehne. Oseba, ki ne laže, se nasmehne hkrati s prejemom darila.
  • Telesna govorica ni skladna z besedami. Lažnivec reče »ljubim te«, vendar je njegov izraz obraza otrpel.
  • Če človek hlini čustva (sreča, žalost, presenečenje …), je njegova mimika omejena na gibanje ustnic, ne pa vsega obraza. Naraven, spontan smeh zajame ves obraz – usta, čeljusti, čelo itn.
  • Oseba z občutkom krivde je obrambno nastrojena; nasprotno se nedolžna oseba v neprijetni situaciji odzove napadalno.
  • Lažnivcu je soočenje s človekom, ki ga česa obtožuje, neprijetno, zato v pogovoru utegne obrniti glavo ali vse telo.
  • Lažnivec medse in drugo osebo postavi predmet, denimo knjigo, skodelico kave …
  • Lažnivec na vprašanje odgovori z vašimi besedami. Če ga recimo vprašate »ali si pojedel zadnji piškot?«, odgovori »ne, nisem pojedel zadnjega piškota«.
  • Lažnivec se odgovoru izogiba s tem, da na vprašanje ne odgovori neposredno. Izmišlja si odgovore, namesto da bi odgovoril naravnost.
  • Oseba z občutkom krivde lahko govori več kot običajno. Da bi vas prepričala, dodaja nepotrebne podrobnosti. Tišina in presledki v pogovoru jo motijo.
  • Oseba, ki laže, govori monotono in izpušča poudarke, ki so značilni za govorjenje po resnici.
  • Človek, ki laže hitro spreminja vsebino pogovora – v nasprotju s tem človeka, ki govori resnico, hitra sprememba teme moti.
  • Da bi se izognil temi pogovora, se zateka k humorju in sarkazmu.

VRSTE LAŽI

Razlikujemo med naslednjimi vrstami laži:

  • Gola/predrzna laž je laž, ki je očitna – vsem je jasno, da gre za laž. Tako otrok, ki ima po vsem obrazu razmazano čokolado, zanika, da jo je jedel.
  • Laž z izpuščanjem – oseba laže tako, da izpušča pomembna dejstva in podatke, s tem pa sogovornika namenoma pušča v nevednosti.
  • Bela laž koristi lažnivcu, sogovorniku ali obema. V rabi je za izogibanje žaljenju: če denimo sogovorniku rečemo, da mu novo oblačilo pristaja, čeprav v resnici ne mislimo tako. Z uporabo bele laži se izognemo škodljivim posledicam.
    Socialne ali bele laži so tako pogoste, da jih večina ljudi sploh ne doživlja kot laži. Njihov namen ni zavajati, pač pa spoštovati občutljivost drugega. Takšne laži uporabljamo iz več razlogov. Prvi je strah pred tem, da bi povedali resnico, ker se bojimo, da bomo kaj/koga izgubili ali prizadeti. Ne vemo, kako bi bili popolnoma pošteni in hkrati izrazili ljubezen. Toda to ni laganje iz ljubezni ali občutljivosti, marveč iz sebičnosti, saj bi s tem, ko bi povedali resnico, nekaj izgubili (denimo partnerja, ki smo ga prevarali). Drugi razlog je, da nam je za osebo v resnici le malo mar, vendar se kljub temu želimo izogniti neprijetnemu ali nevarnemu položaju. To počnemo, kadar druge osebe ne poznamo dovolj dobro, zato nam je zanjo vseeno. Belo laž uporabimo vsakič, ko nam grozi, da bi kaj izgubili (čas, varnost …).
  • Plemenita laž je podobna beli laži; po svoje koristi eni ali obema stranema, lahko pa tudi družbi. Tako zdravnik na smrt bolnemu bolniku denimo pove, da obstaja 50-odstotna možnost ozdravitve.
  • Laž iz nuje je oblika bele laži, ki je v rabi, kadar resnice ni mogoče povedati, saj bi utegnila škodovati tretji strani. Tako sosed laže sosedu, da je bila njegova žena doma, čeprav jo je v mestu videl z ljubimcem; laže zato, ker se boji sosedove nasilne reakcije.
    Krivo pričanje je laž pod prisego.
  • Blefiranje je oblika zavajanja, ki navadno ne velja za nemoralno, saj poteka v kontekstu igre, kjer je tovrstno zavajanje med igralci vnaprej dogovorjeno (igre na srečo).
  • Zavajanje – pri zavajajočih trditvah ne gre za čisto laž. Vseeno je njihov cilj v tem, da nekdo verjame v neresnico.
  • Hlinjenje oziroma pretvarjanje je vljuden termin za laganje.
  • Pretiravanje pomeni, da je večina trditve resnična, neresnična je le njena stopnja.
  • Hvalisanje je oblika laži, namenjena dvigu ugleda (»imam milijon evrov in avto za osemdeset tisoč evrov«).
  • Molk – molčanje ne velja za obliko pogovora, razen če je predstavljeno (in sprejeto) kot strinjanje z nečim. Če je trditev napačna in o tem molčite, drugi pa vaš molk pojmujejo kot strinjanje, z molkom lažete.
  • Nekatere alternative laganju so: spreminjanje teme pogovora, odgovarjanje na nekaj, kar ni bilo zajeto v vprašanju, ignoriranje vprašanja ali odgovarjanje z vprašanjem.

Avtor: NŽ
www.viva.si

Tagi
Pokaži več

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Close

Deli to s prijateljem

NAROČI SE NA NAŠE E-NOVIČKE ;)
Bodi med prvimi obveščen(a) o novostih, ugodnostih in akcijah.
  Kadar koli se lahko odjaviš !