ZAKAJ TEŽKO ZAPROSIMO ZA POMOČ

Problem je drugje. Ne želimo prositi za pomoč! Čeprav bi nam tista oseba lahko nudila in priskrbela točno tisto, česar sami ne moremo. V naši družbi velja namreč prepričanje, da ni ok, če nam drugi delajo uslugo. Zakaj? Ker nas preplavi občutek, da smo nesposobni in nemočni. Pojavi se sram. Verjamemo, da je to znak šibkosti, odvisnosti ter nezrelosti. Kot da je neprimerno nekoga prositi za tisto, kar si želimo in potrebujemo; kot da je napačno, če se zanašamo na druge.

Ego zna biti velik lump. Drži se sam zase, v osamljenosti trpi in se smili sam sebi. Ego ne razume, da smo vsi Eno. Vsi povezani. Ne zaveda se, da ko pomagamo drugemu, pomagamo sebi in obratno. Ljudje okoli nas so le drug aspekt nas samih, ki si ga ustvarimo, da nam pomaga izpolniti željo, ki je sami ne zmoremo. Nekdo je bolj spreten v kuhinji, nekdo ima dobra poznanstva, nekdo je dober v ustvarjanju finančnega obilja, nekdo lepo riše, nekdo …

Bolj bomo povezani med seboj, več osebne moči bomo občutili, kot če bi vztrajali v svoji neodvisnosti. To ne pomeni, da morajo drugi reševati naše tegobe ali prevzeti odgovornost za karkoli, temveč da si mi sami dovolimo prositi za pomoč, ko jo potrebujemo, ne glede na to, kako se bo tisti na drugi strani odzval. Istočasno pa se naučimo tudi sami pomoč nuditi, če tako začutimo.

Mogoče je danes dan, ko boste iskreno izrekli: »ŽELIM, DA MI POMAGAŠ …«
Ali pa: »JA, POMAGAL TI BOM …«

~ Estera ~

(marec 2015)