Naloga, ki jo je v drugem poglavju Bhavagat Gite Krišna predal Ardžuni, je istočasno poslanica Kristusovega duha človeku iskalcu in nas postavlja pred velik izziv.
Sprva si moramo priznati, da se ne zavedamo, da smo nesmrtni. Namesto tega, se bojimo smrti in čutimo, da naš obstoj ogrožajo številne nevarnosti.
Bolezni, nesreče, krize, vojne in katastrofe nas silijo, da se ukvarjamo z lastno smrtnostjo in neskončnostjo.
Da bi to stanje lahko nadzorovali, smo ustvarili mrežo zaščitnih ukrepov.
Obstaja na stotine zavarovanj, ki so zasnovana tako, da bi nas zaščitila pred različnimi vrstami nesreč. Pa so tudi v resnici sposobna tega? Ali ni v današnjem času vse bolj očitno, kako malo lahko storimo glede volje usode?
Načrtujemo in oblikujemo svoje življenje ter bi ga najraje v celoti v naprej določili. Predvidevamo, da natančno vemo, kaj je za nas dobro in prav. Življenje se nam sme odvijati le po predvidenem načrtu, drugače zapademo v paniko ali depresijo.
Prvi korak na poti do nesmrtnosti je ta, da se resnično zavemo svoje smrtnosti in jo v celoti sprejmemo. Pred smrtjo nas ne more rešiti noben preventivni ukrep.
Zakaj pa lahko Krišna in Kristus od nas zahtevata: »Postani zavesten svoje nesmrtnosti!«
Zato, ker tudi v nas obstaja nesmrtni del! Takoj, ko pozornost odvrnemo proč od smrtnega dela, vedno bolj odkrivamo, da v nas obstaja nekaj, kar je že od nekdaj bilo in vedno bo. To je naše najgloblje duhovno bitje, ki tiho čaka na to, da bi se lahko razodelo v nas.
Ko se vse bolj zavedamo tega dela sebe, izgubi vse kar je minljivo, svojo privlačnost. Takrat ne zapravljamo več energije za vzpone in padce ter prednosti in slabosti smrtnega življenja. Zaupamo se večnosti in ji dovolimo, da nas preobrazi.
Tedaj se zavedamo, da smo nesmrtni.
Mednarodna šola zlatega rožnega križa LRC
https://www.lectorium.si/
