»Sveti človek,« reče mladi novinec opatu, »moje srce je polno ljubezni do sveta in moja duša očiščena skušnjav nesvetega. Kaj je moj naslednji korak?«
Opat prosi učenca, da gre z njim obiskat bolnika, ki je potreboval zadnje maziljenje.
Potem ko opat potolaži družino, v kotu hiše opazi kovček.
»Kaj je v tem kovčku?« vpraša.
»Oblačila, ki jih moj stric nikoli ni nosil,« odgovori bolnikov nečak.
»Vedno je mislil, da se bo pojavila prava priložnost, da jih obleče, a na koncu so preperela v tem kovčku.«
Ko naposled zapustita dom umirajočega, opat reče svojemu učencu: »Ne pozabi na tisti kovček. Če nosiš duhovne zaklade v srcu, jih takoj začni uporabljati. V nasprotnem primeru bodo strohneli.«
Vir: Maktub, Paulo Coelho