Subjektivna resnica

OGLAS

Ne pozabite, meje niso samo navznoter, ko nam drugi prečkajo naše meje. Nikakor. Še bolj pomembne so meje navzven, torej naš lasten odpor, ki se zoperstavlja tistemu, kar prihaja od zunaj. Pravzaprav je ravno le-ta tisti, ki nas definira in nam pove, do kje pustimo nekoga.

A zgodba pravzaprav ni tako enostavna, saj se ne gre za odrivanje, no vsaj v subtilnejšem svetu ne. V materialnem svetu je zelo težko prestopiti mejo našega prostora, govorim telesa, naših celic, naše kože.

Do tega sicer pride, ko nekomu damo dovoljenje ali pa si ga nekdo vzame. A takrat je vse skupaj na vidni ravni, na kateri imamo neke vrste vpliv. Ta vpliv je dostikrat tudi v naši psihi, kjer iščemo zadovoljstvo za kršene meje, čeprav včasih to traja kar nekaj časa.

OGLAS

Materialni svet je precej bolj definiran kot subtilni, čeprav ga današnja znanost poizkuša dati v okvirje, ki naj bi segali na nivo objektivnosti. A to je nemogoče. Pri materialni zaznavi namreč vidimo, kje je meja našega telesa, pri subtilni pa jo le slutimo. In če človek poizkuša dati v nek ovir meje, ki se le slutijo in so za vsakega od nas drugačne, zabredemo na področje kaosa.

Znanost nas sili, da verjamemo njej, sami pa čutimo, da so te meje drugačne.

Res je, da se lahko naučiš nekih objektivnih pravil, da se bodo meje morda gibale v neko smer, če boš naredil to in to in to, a večino časa temu ni tako, saj ima vsak od nas naš lasten osebni prostor, govorim o prostoru izražanja, o prostoru čutenja in o prostoru dojemanja, kjer je vse dokaj subjektivno.

Subjektivni svet se imenuje subjektivni iz enega razloga, ker je subjektiven namreč. In to prinese zraven vsega ne samo, da nekdo gleda nate od zunaj kot na subjekt, kot na več manj zaključeno celoto, ki ima svoje potrebe in upanja, temveč tudi to, da tisti, ki je zunaj nas, enako kot na fizičnem nivoju, ne more prodreti v nas, razen, če mu to dovolimo. In ko se dotaknemo tega, kako kdo kaj dovoli in reagira, pridemo na nivo subjektivnega.

Videti v to kar je subjektivno, ni tako lahko. Pravzaprav je nemogoče, če za to, da bi dojeli videnje in čutenje druge osebe, ne uporabimo za to intuicije, svet znanosti pa je tukaj zelo na tesnem. Intuicijo priznava sicer kot neko slutnjo, o kateri pa dosti ne ve.

Raje se drži že znanega, kajti če bi prodrl na neznano, bi se izgubila dokaj dobro in vestno uporabljana lastnost sveta znanosti. Stvari namreč morajo tam biti merljive in ponovljive, kot pa dobro vemo, pa je to skoraj nemogoče na subjektivni ravni.

Izkušnja vsakega od nas je subjektivna, torej popolnoma drugačna od tega, kar se dogaja zunaj in je objektivno.

Ko nas svet sili v objektivno dojemanje subjektivnega, nas poneumlja in nam odvzema bogatost, ki jo prinese dojemanje subjektivnega sveta. Zelo težko je namreč funkcionirati v svetu, kjer od tebe pričakujejo nekaj objektivnega, med tem, ko ti doživljaš nekaj čisto subjektivnega. Pa da ne bi bilo vse to dovolj, večina sveta vrednoti našo subjektivno izkušnjo in nam govori, pot pretvezo znanosti, da naša subjektivna izkušnja pa ni dobra takšna kot je, ker da mora bojda biti pač objektivna.

To počne šola, pa znanost, pa služba… Vsak, ki se ujame v svet objektivnega in začne vedno bolj zanikovati subjektivno, ropa sam sebe notranje svežine in bogatosti, ki jo prinaša subjektivna izkušnja, s tem, pa seveda tudi vedno bolj začne ranjevati svoj notranji prostor.

Meje, ki izvirajo iz in od notranjega dojemanja sebe, torej iz subjektivnega sveta, ki so vsiljene od zunaj, da mora biti tako in tako, so več manj tiste, ki rušijo tudi meje našega subjektivnega prostora. In v trenutku, ko se to zgodi, zelo na grobo posežemo v svojo naravo, o kateri tudi znanost ne ve prav dosti.

Nerazumevanje našega lastnega procesa dojemanja in čustvovanja je velika težava v tem svetu. Svet namreč izobražuje generacije in generacije, da naj opustijo subjektivno dojemanje sebe oz. se naj bolj posvetijo objektivnemu kot subjektivnemu in iz tega razloga siromaši človeštvo.

Ljudje smo prišli sem na Zemljo, da raziščemo subjektivno, ne toliko objektivno in to nam je zaradi splošnega pogleda na življenje, ki izvira iz znanosti, odvzeto. Protagonisti idej jih zagovarjajo kot edine pravilne in s tem mnogokrat odvzemajo ljudem še tisti kanček dostojanstva, ki izvira iz njihove subjektivnosti prav zaradi tega, ker moramo verjeti »da je Zemlja ravna«.

Nič kaj dosti se ni spremenilo od časa Kopernika in Galileja, zamenjala se je samo beseda dogma za besedo znanost, z eno veliko razliko. Znanost s tem, ko prodira globlje in globlje v resničnost vsaj vidi, da so stvari drugačne. Edin težava je sedaj le v tem, da so se centi moči, ki so bili včasih pozicionirani le na Cerkev oz. religijo, sedaj razmnožili.

Vsak od njih hoče namreč svojo pogačo in ravno v tem je težava, saj centri moči ne dovolijo, na enak način kot Cerkev, da bi se njihov monopol nad verovanjem razpršil. S tem namreč, ko bi dovolili, da se moč razprši in zmanjša, se tudi zmanjša njihova moč vplivanja na verovanje, kot vemo pa je verovanje kruh za množice.

Že Julij Cezar je rekel, dajte ljudstvu Kruha in Iger, vladali bomo pa mi. In od tistih časov se ni spremenilo nič, le to, da nekaj novega morda spremeni svet, morda.

To, kar je subjektivno, je vedno subjektivno in tega ne more učiti nekdo od zunaj, še posebej, če hoče na to vplivati skozi objektivno. Subjektivno se lahko vedno uči le skozi prefinjeno intuicijo in slutnje. In če tega ni, no potem je subjektivno, ki se prodaja za subjektivno, še vedno objektivno.

Objektivno je pomembno, ker nam pomaga navigirati po zunanjem, objektivnem svetu, a če se spustimo na svet subjektivnega, je potreben drugačen pristop. Za zdravljenje človekovega notranjega sveta ni potrebno nobenih objektivnih pripravkov, ki postavljajo nove meje, temveč je potrebno, da le dovolimo notranjemu, da se prikaže takšno kakršno je.

Je že res, da je temu potrebna včasih kakšna vzpodbuda, a ta vzpodbuda ne sme izvirati iz objektivnega sveta, torej tablet, vsiljenih misli, konceptov, načinov, temveč iz intuitivnih uvidov in slutenj, ki človeka, ki ima težavo s svojo notranjo identifikacijo prav skozi le-te odpeljejo prav tja, kjer je potrebno, da sam sebe pozdravi in to ni lahka naloga. Objektivni svet namreč definira iz vidika objektivnega pogleda kako bi naj nekaj bilo ali izgledalo, sam postavi pravila, kako mora nekaj izgledati in potem išče način kako bi tvoj subjektivni svet približalo ali naredilo enako objektivnemu pogledu.

Naše meje so vedno subjektivne in ko nam nekdo vsiljuje objektivno resnico, se le-te uklonijo temu. Vsaka nestabilnost v naši notranji naravi nas namreč odmakne od subjektivnega, razen, če je ravno to objektivno stikalo, ko rečeno ne, ni tako. V trenutku namreč, ko postane naša subjektivna resnica bolj pomembna kot objektivna, se vzpostavimo v njej, vzpostavi pa se tudi novi nivo meje, ki bo resoniral s tem, kako močno smo vsidramo v svojo resnico.

To, da nas silijo, da verjamemo v objektivno je dvorezen meč, ki nam po eni strani pomaga, da začutimo svojo subjektivno resnico, po druga pa nas od nje oddaljuje, saj nam vzbuja strah, občutke manjvrednosti, sledljivosti ipd. Da, vsak od nas se določa sam, a zgodba vseeno ni tako zelo preprosta.

Ko namreč vibriraš v resnici drugih je zelo težko priti stran, še posebej, če ti ves svet polaga na znanje, da s tabo ni nekaj v redu. Je že res, da je takrat prebujenje toliko večje in tudi stabilnost, ko pride do preboja, a trpljenje, ki ti ga namečejo ostali, ker »moraš« verjeti njim, ni ravno prijetno.

Torej, začnite verjeti v svojo subjektivno resnico, v svoje intuitivne uvide in impulze, začenjajte se posvečati sebe in svoji notranji resnici in pustite za sabo samo objektivno. Držite se je le v toliko, v kolikor vam pomaga živeti v materialnem svetu, ostalo pa prepustite notranji igri in temu, kar se želi skozi njo izraziti.

Družbena pravila so družbene meje, a to da so meje družbene je vključujoče, ne izključujoče od osebnih meja. Vsak meja je najprej oseba in šele potem družbena. In če so seveda osebne ves čas kršene, potem je skoraj nemogoče, da ne bi bile tudi družbene.

Vsak človek nosi svoj notranji svet. Le-ta je sestavljen iz notranjih tendenc, potegov, potiskov in šele potem iz čustev in misli. Če so ti notranji potegi in potiski, tendence, usmerjene v sebičnost lahko le-te zelo ranijo, daj ne izražajo dovolj pazljivosti, do drugih ljudi, s katerimi smo v kontaktu.

Nismo namreč vsi enaki. Eni smo preveč sebični, drugi premalo, tretji pa spet iščemo ravnotežje ipd. In vedno ko ni ravnotežja, je neke vrste disharmonija. Le-ta pa vodi v notranji in zunanji kaos.

Domorodna ljudstva so to vedela in to je en od razlogov, zakaj so za svoje vodje postavile tiste, ki so najbolj modri, kar so tisti, skozi katere prihaja modrost, še enkrat, ne znanje iz uma, temveč modrost, kaj je najboljše za skupnost, bili tisti, ki so vedeli sprejemati odločitve, ki so skupnosti omogoča harmonično rast.

Družba, ki ne spoštuje osebnega nivoja, ne spoštuje niti generalnega. Sprejema odločitve, ki ne škodujejo le posameznikom, temveč tudi družbi kot celoti in zato so uspešne družbe, ki v svoje odločitve ne vključujejo le nekaj posameznikov, temveč vse tiste, ki imajo kakršen koli odnos to učinkov odločitev ali le-ta vplivajo nanje.

Težka je odločitev, ko ne vključiš v odločanje vse, ki imajo karkoli povedati o posledicah in to ne more le tistih, ki so tako ali drugače zaradi njih poškodovani, temveč dolgoročno škoduje tudi tistim, ki so te odločitve sprejeli. Če že ne finančno, ekonomsko, pa vsekakor notranje, kajti prav notranji nivo odločanja, ko se nekdo drug postavi nad nekoga drugega, da bo zanj prevzel odgovornost in ti, ki se odločajo namesto drugih, jo vsekakor sprejemajo.

Vsaka odgovornost je najprej notranja, ne gre se toliko za to, da bo šel v zapor, da bo križan ali mu bo odvzeto tisto, kar ima najraje, čeprav tudi. SE pa vsekakor gre za to, kaj se dogaja znotraj njega.

Človek, ki izgubi zunaj vsekakor čuti znotraj sebe izgubo, prav tako, kot je prej čutil znotraj sebe napuh in nadutost, ko je sprejel odločitev za drugega. Vse čutimo najprej znotraj sebe, seveda pa pred tem kar čutimo v telesu, izbije nekaj iz naših globin kot poriv, težnja, potreba…

Človek, ki ne brzda svojih potreb, ne more biti moder človek, kajti odreagira iz notranjih tendenc, ki vodijo v čustvene presežke, presežke v mislih in seveda tudi dejanjih. In ko reagiramo iz tega, kar se poraja v telesu, vsekakor ne moremo odločati racionalno za potrebe drugih, temveč le za sovje lastne.

Če hočemo odločati o tem, kaj potrebuje družba in posamezniki znotraj nje, je za to potrebna modrost, ki ni navezana na našo nižjo osebnost, na čustva, misli, potrebe… To pa lahko dosežemo samo tako, da se odvežemo od potrebe, da na to odreagiramo.

V družbi v kateri živimo je to zelo težko, kajti družba izobražuje posameznike, ki so že od začetka ali med procesom izobraževanja samim postanejo navezani na potrebe družbe.

Kaj pa so potrebe družbe, če ne potrebe posameznikov? V trenutku, ko postanejo potrebe družbe nekaj drugega kot potrebe posameznikov, to več ni družba, temveč družbeno ekonomski aparat, ki zadovoljuje svoje potrebe, ne tiste od posameznikov.

Zanimivo je, da pravijo, da je družba združba posameznikov, enakovrednih, a v trenutku, ko začnejo sprejemati odločitve za njihove interese drugi, temu več ni tako, ker pride do cele lestvice prerazporeditve moči in osebnih ciljev, osebni cilji pa nikoli niso nekaj kar potrebuje družba.

V trenutku namreč, ko smo izobrazili ljudi kako se živi in jih naučili, kako se lahko živi še bolj ciljno usmerjeno, smo jih odvzeli, odvzeli smo jim njihovo notranjo usmeritev, ki jih pelje k njihovim lastnih, ne k ekonomskim, političnim, zdravstvenim ali kakršnim koli drugim ciljem. To je saj jasno že vsem.

Statistika reducira celotno populacijo na 100 ljudi, politika počne isto, zdravstvo tudi… V vsem tem procesu pa smo pozabili na osebne cilje, na tiste, ki ne izvirajo iz šol, politik, učiteljev, učencev, znanosti… Proces objektivizacije nikoli ne dovoli subjektivnemu, da se izrazi, vedno le objektivnemu.