Koliko trpljenja je dovolj?

Pogosto srečam ljudi, ki bi se radi rešili svojih »težav«.

V bistvu jih sploh nimamo, vendar jih tako definiramo, vidimo in občutimo. Ljudje bi radi odstranili vse strahove, lastna prepričanja, vzorce in navezanosti za katere vemo, da niso naši. Vemo, da ni »prav«.

Nekateri ne zmorejo več prenašati in živeti v situacijah v katerih se nahajajo. Fizično in psihično jih načenja. Že sama misel na to boli. Nekdo razmišlja o tem kako sovraži svojo službo, finančno stanje ali partnerja.

OGLAS

Nikogar ne žalim in spoštujem vsa živa bitja… Vendar, veliko ljudi posluša, vendar ne sliši.
V resnici ljudje ne želijo slišati ali v danem trenutku morda ne zmorejo. Tudi to je prav.

Koliko trpljenja je dovolj? Koliko še potrebujem?

Odgovori so različni. Pomembne so naše izkušnje, odločitev za spremembo, pogum in sprememba. Vztrajati in zaupati življenju >>

Ko je dovolj potem se odločiš za spremembo, ki se je tako bojiš in je hkrati tvoja rešitev. Edina in tista, ki je potrebna, če želiš živeti kot si želiš in zaslužiš. Ko je mera polna in je tik pred tem, da pade kaplja čez rob… Takrat izstopiš iz kroga vseh situacij in se odstraniš od ljudi, ki te držijo tam, kjer nisi zadovoljen in mučiš samega sebe.

Boli, vendar ena od rešitev je ta, da odstranimo ljudi, za katere vemo, da vplivajo na nas s svojim mišljenjem, navadami in na koncu tudi s tradicijo. Nekdo sledi in dela vse v življenju tako,… po vzorcu kot so delali njegovi predniki, torej starši, stari starši in ostali sorodniki. To je njihovo življenje, ne naše. Ni potrebno slediti vsemu, sploh, če opazite, da nekdo, ki je na svet prišel pred vami, ne živi sebe in svojega življenja, kot si želi. Verjetno si mi sami ne želimo podobne zgodbe, ampak svojo, lepšo in za nas vredno. Želimo si doseči svoje sanje in cilje.

Velikokrat nam ljudje, ki so nam blizu povzročajo občutke krivde, nemoči in ne ljubezni. Želim si, da prepoznamo tudi kdo od znancev, prijateljev ali sodelavcev si zasluži našo bližino, čas in ceni ter spoštuje našo prisotnost v njegovem življenju. V nasprotnem primeru se umaknemo.

Predvsem pomembno je nehati igrati vlogo žrtve in sprejeti odgovornost za svoje življenje. Sama sem zelo dolgo krivila za svoje »napake« in izzive druge. Vsi okrog nas so krivi in nepošteni, nesramni, samo jaz nisem ničesar bila kriva, za nič odgovorna in se tolažila z »napačnimi« besedami, kot npr. da tako pač je in nimam sreče in bo že. Prenehanje igranja žrtve je pomembno in velik korak. Imamo vpliv, vsak odloča kako bo preživel to življenje, kako se odločamo in ustvarjamo svojo zgodbo.

Želim si, da nekdo ne doživi vseh izkušenj in vsega možnega dna, da bi končno slišal sebe, svojo bit in to, kar mu duša neprestano govori, kaže v različnih oblikah ter na mnogo načinov. Odločitev, možnost izbire in voljo ima vsak izmed nas. Vedno. Naredimo lahko kot mislimo, da je prav. Vse je prav, samo, da se ob tem počutimo žive, srečne in bolje kot pred korakom do spremembe. Torej, lahko zamenjamo službo, partnerja. Vsa prepričanja, strahove lahko premagamo, vendar je za to potrebno storiti spremembo. Zbrati moč in pogum. Situacije se nam ponavljajo. V partnerstvu ali na delovnem mestu. Kjerkoli. Narediti danes drugače v kolikor želimo drugačen rezultat kot v preteklosti, ker očitno to, kar smo počeli do sedaj ni delovalo.

Zavestno in podzavestno reprogramirati um, telo in duha. Narediti moramo plan KAKO in iti po vrsti in v svojem ritmu. Veliko oz. večino stvari počnemo podzavestno, zato je potrebno zavestno naložiti nov program naši podzavesti.

Pomembno se je naučiti ne egoistično sebe postaviti na prvo in pravo mesto.
Ljubiti, občudovati in ceniti lastno vrednost.
Postaviti mejo, do koder dovolimo nekomu pristopiti.
Znati reči NE, ko zares čutimo tako.
Strahovi so iluzije našega uma, ne obstajajo, lahko pretentamo sebe in svoje možgane.
Prepričanja so samo skupek naših misli, lahko vplivamo na njih in se osvobodimo.
Lahko spremenimo lastno realnost v kateri živimo.

In ko se odločimo nekaj spremeniti, bi bilo dobro biti brez sprenevedanja… Vem! Je beseda, ki je izgovorjena in slišana prevečkrat… Če veš, še ne pomeni, da se zavedaš… In če bi vedel, bi to in tako tudi živel. Ne bi imel izziva, ki vpliva na tvoje celotno delovanje v življenju tukaj in sedaj.

Sama sem bila mnenja, da resnično vse vem, sem najboljša in imam vse pod kontrolo. Za kakršnokoli spremembo se lahko svobodno odločimo ali pa nas včasih življenje celo prisili. Ker nas ljubi. Ko je resnično dovolj, ne zdržiš več, se zlomiš. Morda tudi zboliš ali se poškoduješ. Takrat vstopiš vase, v svoj globlji jaz in se povežeš s svojo dušo. In veš, da ne veš…

Bodimo pazljivi kaj mislimo in kakšne besede izgovarjamo, ker vse gre v eter.

Deluje pravzaprav vse v kar verjamemo. Kar verjamemo mislimo. Kar mislimo govorimo (tudi, če ne) in tako se udejanji.

Tukaj je del odgovora, kreiramo si vse sami, torej tudi vse izkušnje in lekcije, ki nam niso najbolj všeč, in velikokrat jih imenujemo trpljenje.

Življenje nas ljubi, ko nas s tem opozarja in se nam trudi pokazati. Tako ali drugače. Naša duša se je prišla naučiti in predelati stvari in zato vse te zgodbe, ki jih doživljamo. Pomeni, ko se naučite in poglobite vase, se ob naslednji preizkušnji, ki pride ne boste odločili enako kot prejšnji krat. Ne boste izbrali trpljenja.

Bodimo budni in ne ponavljajmo »napak«, ni potrebno… če pa spimo in nezavestno hodimo čez življenje se zgodi marsikomu, da se pač ‘ciklamo’ in ulovimo vsakič na isto ‘limanco’, samo z drugo osebo, ki odigra podobno vlogo. Z isto situacijo samo v drugi preobleki…

Trpljenja je torej dovolj do tedaj, ko se odločimo pogledati odznotraj, globlje, dlje…

Trpljenje izbiramo dokler je potrebno, da uvidimo, spoznamo in se prebudimo. Poglobitev vase in resnica, ki se razkrije boli, vendar kasneje razsvetli in osvobodi. Še lažje nam je, če sprejmemo situacije s katerimi se srečamo takšne kot so, točno takšne. Trudimo se ne definirati nečesa z dobrim in slabim. Zakaj je trpljenje slabo? Vse je dobro in prav in iz vsega se nekaj naučimo. Samo poslušati in videti je potrebno kakšno sporočilnost nosijo vse te situacije in ljudje, s katerimi se srečujemo. Trpljenje nam na koncu prinese našo največjo moč, nova odkritja in drug fokus. V nekaj boljšega, večjega in vrednejšega.

Želim si, da vsem nam ne bi bilo potrebno zaiti v vse kotičke teme in se uloviti v pasti… Težje je vstati, in traja veliko časa, če se pade globoko.
Želim si, da se ljudje zbudimo in spregledamo preden pademo v kakšno težko odvisnost, preden nas doleti huda bolezen ali izguba bližnjega. Zavedam se, da vsi mi potrebujemo izkušnjo. Nekdo tudi več njih, da spregleda bistvo. Morda pa se kdo brez izkušnje nikoli nebi zbudil in ni pošteno, da se koga ubrani njegovega izkustva. In ja, življenje ima plan za vsakega izmed nas. Nekaj je neizogibnega, usodnega. Po načrtu duše, nečesa preprosto ne gre preskočiti ali se izogniti.

Na določene situacije, lastne reakcije in čustvovanje pa imamo vpliv.
Imamo svoboden prostor in vedno možnost izbirati kaj je za nas prav.
Odločimo se poslušati in slediti sebi, svoji poti do lastnega notranjega miru in srečnega življenja.
Sreča ali trpljenje? To je izbira in odločitev.

V branje priporočamo knjigo Zaupaj življenju >>