Udobje neaktivnosti

OGLAS

Nemir, stiska, nemoč, … Plavam proti toku. Popolnoma sem izmučena! Naredim nov zamah … želim dokazati, da zmorem … globoko vdihnem … Seveda! Zmorem! Naredim nov vdih … obrišem solzo … nov zamah … telo se trese … vdihnem … ne vdam se …

»Čemu?« me poboža nekaj v meni.

Kot deklamacijo zdrdra um:

OGLAS

• Jaz sem vztrajna!

• Jaz se držim rokov!

• Jaz naredim kar rečem!

• Jaz dokončam stvari!

Vmes telo vdihne in zamahne. Cela se tresem. Plavam na mestu. Tok je enako močan kot jaz.

Kdo bo popustil?

Z nežno spočito energijo šepet sprašuje naprej.

»Je kdo rekel, da nisi vztrajna?«

Med vdihom in zamahom, s polnimi usti vode, zavpijem: »NE!«

»Je kdo rekel, da se ne držiš rokov?« je nežno kot je le lahko vprašal šepet.

S polnimi usti in vso trdoto komaj izgovorim: »Jaz!«

Poln sočutja me šepet vpraša: »Kdo ti postavlja roke?«

Solze zalijejo obraz, tok me odnese nekaj metrov nižje. Izpljunem vodo in se za nekaj trenutkov prepustim, da me nosi. Ob prepuščanju toku potihoma rečem: »Jaz. Jaz si govorim, da se ne držim rokov.«

Šepet bolj pogumno: »Kdo ti postavlja roke?«

Jokajoče odgovorim: »Jaz, le jaz!«

Šepet vztraja: »Kdo pravi, da ne narediš, kar rečeš?«

Z usti polnimi solza, krepko stran od svoje zadane poti, izdahnem: »Jaz!« Prepustim se toku in z njegovo pomočjo splavam iz struge in ležem na mehko travo. Zadiham s polnimi pljuči. Solze tečejo ob spoznanju, da si sama delam nemir. Pustim, da čas teče … mirujem … ne delam nič … spustim obveznosti … zamere … ljudi … vse tisto, kar sem mislila, da moram ohraniti.

Ne! Ohraniti moram le močan stik z mojim šepetom, on ve, kdo in kaj je dobro, da je ob meni.

Ležim, mirujem, spuščam in ustvarjam prostor. Rojevajo se nove ideje, kreacije. Iz same praznine grem v svoj potencial.

Vračam se v to mehko travo in se povežem s svojim šepetom in naravnimi ritmi … upam … rastem … spuščam … in se obnavljam. In spet in spet … z žarom v očeh.

Mojca Erman

Bled, 4.4.2021