Predgovor njegove svetosti Dalajlame iz knjige Tibetanska knjiga življenja in umiranja >>
V tej knjigi, ki je luč sveta ugledala ravno ob pravem času, se Sogjal Rinpoče poglablja v vprašanje, kako doumeti resnični pomen življenja, kako sprejeti smrt in kako pomagati umirajočim in mrtvim.
Smrt je naravni del življenja in vsi se bomo morali prej ali slej srečati z njo. Dokler pa smo živi, lahko po moji presoji živimo z njo na dva načina: bodisi se ne menimo zanjo ali pa se soočimo z dejstvom, da bomo umrli, in z jasnim razmislekom o njem kolikor mogoče zmanjšamo trpljenje, ki ga utegne prinesti. Ne v tem ne v onem primeru pa smrti ne moremo premagati.
Kot budist vidim v smrti normalen proces, stvarnost, ki se bo ponavljala, dokler bom ostajal vpet v pozemeljsko eksistenco. Ne morem ji uiti, zato tudi ne vem, čemu bi si zaradi tega delal skrbi. Smrt je zame bolj nekakšna menjava stare in ponošene obleke kot pa nepreklicni konec. Po drugi strani pa je smrt tudi nadvse nepredvidljiva: nihče ne ve, kdaj in kako ga bo doletela. Zato je pametno, če že v naprej mislimo nanjo in se nanjo ustrezno “pripravimo”.
Večina si nas seveda želi umreti spokojne smrti, vendar se nam bo ta želja le težko uresničila, če je naše življenje polno nasilja in če nas vodijo čustva jeze, strahu ali navezanosti. Če bi torej radi umrli “lepo”, moramo “lepo” tudi živeti: spokojne smrti se lahko nadejamo le, če v svojem duhu ali načinu življenja negujemo mir.
Kot boste lahko brali v knjigi, je za budista neposredno izkustvo smrti zelo pomembno. Kje in kako se bomo znova rodili, je sicer večidel odvisno od karmatskih sil, nekaj besede pri tem pa ima tudi stanje našega duha po smrti. Če se torej v trenutku smrti še posebej potrudimo in dosežemo želeno stanje duha, lahko ob vsej karmatski raznovrstnosti preteklih življenj okrepimo in spodbudimo v sebi dobro karmo in si tako zagotovimo srečno prerojenje.
Trenutek smrti je tudi tisti trenutek, v katerem lahko doživimo najgloblja in najbolj dobrodejna duhovna izkustva. Izurjen mediant, ki se v meditaciji vedno znova seznanja s procesom umiranja, lahko v svoji smrti najde nadvse dragoceno duhovno spoznanje. Zato si tisti, ki so izkušeni v duhovnih veščinah, medtem ko umirajo, pomagajo z meditativnimi tehnikami. Dokaz, da njihovo početje ni kar tako, je dejstvo, da njihova trupla začno razpadati precej pozneje kot pri navadnih smrtnikih.
Nič manj pomembna kot priprava na lastno smrt pa je pomoč pri umiranju drugih. Ko smo se rodili, smo bili vsi nebogljena deteta, in če takrat ne bi bili deležni skrbi in nege, ne bi preživeli. Tudi umirajoči so po svoje nebogljeni, potrebni prijateljske opore v tesnobi in nelagodju, ki ju čutijo, in pomagati jim moramo, kolikor je v naših močeh, da umro prisebno.
Pri tem je najpomembnejše, da se izognemo vsemu, kar bi še bolj vznemirilo po vsej verjetnosti že tako in tako vznemirjenega umirajočega. Poglavitno je, da umirajočemu pomagamo umiriti duha, in načinov za to je veliko. Človeku, ki mu duhovne vaje niso tuje, bomo pomagali in ga navdihnili že tako, da ga bomo spomnili nanje, sicer pa je včasih že prijazna, tolažilna beseda dovolj, da se umirajoči sprosti in umiri.
Smrt in umiranje sta stičišče tibetanskega budizma in sodobnih znanstvenih iskanj. Menim, da lahko to dvoje precej prispeva drugo k drugemu in prinese nova spozna nja pa tudi praktične koristi. Sogjal Rinpoče je kakor nalašč za posrednika med tema dvema tradicijama: vzgojen je bil v duhu tibetanskega verskega izročila in se je učil pri nekate rih naših največjih lamah, hkrati pa je bil deležen tudi kori sti sodobne zahodnjaške vzgoje in je kot učitelj lepo število let živel in delal na Zahodu ter se tako dobro seznanil z za hodnim načinom mišljenja.
Ta knjiga torej bralca ne seznanja samo s teoretskim po gledom na smrt in umiranje, temveč mu je tudi v praktično napotilo, kako naj si poglobi razumevanje smrti in pripravi sebe in druge nanjo, tako da nas jo bo čim več sprejelo v miru in z občutkom izpolnjenosti.
Dalajlama
