Mi vsi imamo svoj notranji svet. Pa povejmo mu mistični svet ali svet tega kar doživljamo v svojem bitju, tistega, ki ni popolnoma razumljiv našemu umu. In razlog, da nam ni razumljiv je ravno v tem, da skozi njega naše notranje bitje ustvarja dogodke, ki nam pomagajo da nam ta naš notranji, mistični svet postane razumljiv.
Skozi naše odločitve in dejanja odkrivamo delčke neznanega v našem umu, v naši psihi in iz njih delamo vidne kreacije v katerih se da videti delčke tega kar imamo za nerazumljivo. Bolj so nam seveda razumljive naše kreacije, manj je naključij, naključnih situacij v njih. In ko nam postanejo popolnoma razumljive, je čas, da jih z razumevanjem procesa kako nastajajo, začnemo ustvarjati v urejenem redu, za razliko od prej, ko še nismo prepoznavali kaj in kako in se je vse ustvarjalo v navidez neurejenem neredu.
Vsak od nas je na drugačni točki svojega razvoja oz. razvoja zavesti, njenega dela, tistega, ki ga predstavlja njegov um in vse kar ga obdaja, zato tudi vsak, glede na to kje se nahaja, tudi ravna v skladu s tem. Kako lepo, da smo si različni, da si lahko pokažemo delčke zgodbe, ki nam manjkajo do popolnega spoznanja svoje notranje, mistične resnice o samem sebi. Pa da ne bo to zvenelo tako čudežno, nedognano in neverjetno povejmo še nekaj o tem.
Vse kar vidimo, vse kar nas obdaja ima izvor v naši notranji resnici, v našem notranjem svetu. No na prvi pogled se morda le sliši malček za lase privlečeno, a ko se poglobimo v pravkar zapisano, se pred našim umom in razumevanjem vsega kar je, odpre popolnoma nov svet poln običajnih »čudes«, ki jih počnemo vsi mi v svojem vsakodnevnem življenju. Nihče ni nič posebnega, a hkrati smo vsi zelo posebni.
Ko smo na neki točki življenja sprejeli odločitev, kako naj nekaj izgleda v našem življenju, ki je pred nami, smo enostavno držali naš notranji fokus v tisto smer in stvari so se začele uresničevati. Hitrost, s katero se je to odvijalo, je odvisno od sposobnosti vzdrževanja notranjega fokusa vsakega posameznika. Če se je torej nekdo odločil pri starosti 2 let, da bo v tem življenju odigral vlogo žrtve, je samo odvisno od zadrževanja njegovega notranjega fokusa, kako zelo se je to uresničilo. A največkrat se je skoraj do potankosti, vse dokler…
Vse dokler zadeve ni spremenil neki prelomni dogodek v življenju tega posameznika, ki je njegov svet postavil na glavo in porušil strukturo, ki jo je tako dobro izgradil v času, ko se je odločil in vzdrževal vse dotlej. Zanimivo ne?
V bistvu celo življenje samo hodimo po svojem notranjem, mističnem svetu, a tega ne vemo. Zato pa je mističen. Ko pa enkrat ozavestimo, kaj je na stvari pa imamo na razpolago odločitev, ali želimo še naprej ustvarjati nezavedne, naključne dogodke v svojem življenju, ali ne. No, jaz jih več ne želim.
