Srčno in duhovno starševstvo – gre za družinsko celico, kjer sta oba starša zavestna in budna opazovalca svojega (notranjega) doživljanja v odnosu s partnerjem in otroci. Sta budna opazovalca misli in čustev ter sledita srcu. Srčno starševstvo torej nima nobene veze z religijo ali »hipijevskim« odnosom do življenja. Pač pa gre za skupnost, kjer starša zavestno delata na svoji osebni in duhovni rasti, z namenom da presežeta ego in stopita v srce. Kot taka sta zgled in v podporo svojim otrokom, ki bodo nekoč odrasli posamezniki.
Tu ne gre za permisivno vzgojo, kjer se otroku ne postavlja mej, niti ne gre za represivno vzgojo, kjer se otrokov potencial zatira, ampak gre za zavestno, budno in prisotno starševstvo, kjer starša aktivno delata na svoji osebni rasti ter se zavedata, da sta skupaj z namenom, da složno predelujeta vzorce (čustva, misli in morda travme iz otroštva), omejitve in presežeta blokade. Zavedata se, da sta skupaj, ker v sebi nosita podobne vzorce in omejitve in od njih ne bežita. Zavedata se, da sta drug drugemu ogledalo in »to ogledalo« sprejemata, skozi osvobajanja, odpuščanje.
Posledično za svojega otroka ustvarjata družinsko vzdušje, kjer se otrok počuti varnega, ne čuti potrebe da bi moral »skrbeti« za srečo staršev (ko starša ne delata na sebi in ostajata v primežu disfunkcionalnih čustev, otrok namreč nezavedno deluje v smeri »osrečevanja« staršev) in lahko zdravo razvija svoj potencial.
V duhovnem starševstvu, starša nista vsemogočna ali popolna, temveč si priznata tako svoje pluse kot tudi minuse. Starša Ljubezni do otrok ne kompenzirata z igračami in drugimi materialnimi dobrinami, temveč z delom na sebi osvobajata kreativno energijo in ustvarjata družinski »prostor«, kjer se otrok čuti sprejetega in ljubljenega. Del vzgoje je tudi postavljanje zdravih meja otroku, ki jih potrebuje, da zraste v funkcionalno in zdravo osebnost.
Srčno starševstvo ni starševstvo, kjer otroci postavljajo pravila in kjer je vse dovoljeno. Tudi ni starševstvo, kjer otroku nič ni dovoljeno, ampak je pravzaprav ravnotežje med obema.
Starša delujeta iz srčnega centra ali preprosto iz srca. Družinsko celico sestavlja vrednostni sistem, ki ceni in spoštuje zavestno delo na sebi in modrosti srca – povezanost, sodelovanje, zaupanje, sprejemanje, sočutje, povezanost z naravo in poznavanje t.i. zakona privlačnosti.
Pomemben del je tudi redna skrb za sproščanje in posvečanje notranji dinamiki v miru in tišini ter redno prakso le-tega oz. različnih tovrstnih tehnik. Bistveno je opazovanje doživljanja in izražanja le-tega ter zavestna odločitev za osebno rast.
V sproščanje in »poslušanje« notranjega potenciala in spoznavanje energije, se počasi uvaja tudi otroka, ki se ga opremi z veščinami za življenje. Velja omeniti, da so današnji otroci vse bolj in bolj intuitivni in s svojim vedenjem kažejo na anomalije v družini, družbi in sistemu, ki zdaleč več ni primeren za otroke, ki prihajajo. Kot pišejo mnoge literature, gre za vibracijsko visoko razvite otroke, ki s svojo prisotnostjo zahtevajo drugačen način vzgoje in uvajanja v družbo. Z včasih negativno naravnanostjo kažejo na neravnovesje in celo nepravilnosti v družini, odnosu med staršema ter družbi nasploh. So pravzaprav zrcalo stanja v družbi. Zato je resnično potrebno spremeniti pristope. Najprej se začne pri sami družini, starših in vzdušju doma.
Kaj je torej »rdeča nit« srčnega starševstva:
- Zavedanje, da je vsaka oseba (s svojo unikatno energetsko in vibracijsko sestavljenostjo) individum, s svojim unikatnim poslanstvom na Zemlji (pri otrocih opazujemo, spoznavamo in spodbujamo njegove potenciale, tako da spoznavamo sebe, delamo na sebi in rastemo)
- Otroku prisluhnemo, a mu hkrati postavljamo zdrave meje, ki jih v življenju potrebuje (to lahko dosežemo le tako, da smo zdrava starševska avtoriteta, ki ji otrok sledi, kar dosežemo le tako, da delamo na sebi in rastemo)
- Zavedanje, da energija sledi misli in da je zelo pomembno, kakšne misli imamo, kako čustvujemo in da se trudimo preseči vzorce, ki nas omejujejo ali držijo v negativnosti
- Zavedanje, da smo vsi ogledalo vsem. Da je torej otrok naše ogledalo, in kar nas moti, utruja pri njem, je nekaj kar imamo sami in moramo preseči pri sebi. Enako velja za partnerja, ki je prav tako ogledalo.
- Priznavanje negativne plati sebe, kot tudi pozitivne ter iskanje ravnovesja med njima.
- Pripravljenost rasti in se razvijati v odnosu – pripravljenost se soočiti s čustvi.
- Izvajanje redne družinske meditativne prakse in tehnik sproščanja
- Zaupanje v Višjo silo (tega se učimo sami in to modrost posredujemo otrokom)
- Zavedanje, da smo vsi eno, neločljivo povezana celota in da v skladu s tem so-vplivamo drug na drugega. To spoznanje nas pravzaprav motivira, da delamo v skladu s srcem, da se imamo radi in da smo drug do drugega ljubeči in sočutni.
