Ego v zavest filtrira informacije, ki se ujemajo s prepričanji našega pogojenega uma

Ego ščiti pogojeni um

Um v vsem išče razlago in nam tako osmišlja svet. Če na primer spoznamo nekoga, ki nam je všeč, pa se nam nekaj časa ne oglasi, si to razlagamo s tem, da “se ne zmeni za nas”. Če nam zavrnejo zaposlitveno priložnost, si situacijo razložimo s prepričanjem, da smo po delodajalčevem mnenju očitno “neuki vsiljivci”.

Pogosteje ko si s takšnimi razlagami osmišljamo izkušnje, bolj se te interpretacije oblikujejo v celostno pripoved ali zgodbo, ki nas spremlja vse življenje. Te zgodbe sestavljajo naš ego oziroma “zgodba o nas”. Na podlagi vsote naših življenjskih izkušenj ego utrdi našo predstavo o tem, kdo mislimo, da smo.

Ego v zavest filtrira informacije, ki se ujemajo s prepričanji našega pogojenega uma. Če pogojeni um verjame, da nismo vredni ljubezni, ego skozi to prepričanje filtrira vse, kar doživimo. To pomeni, da se lahko v novem razmerju kljub zaznani privlačnosti naše misli vrtinčijo okoli pomislekov (Sem rekel kaj narobe? Sem ga užalila? Sem prevečkrat omenil bivšo?), če se nam ta oseba nekaj časa ne oglasi. S temi zgodbami ega oziroma pripisovanjem pomena našim izkušnjam se um na različne načine trudi premagovati negotovost. Negotovost se umu zdi nevarna. Pogojeni um se zanaša na gotovost znanih in že “potrjenih” prepričanj (Nisem vreden časa in pozornosti staršev), da bi ustvaril občutek varnosti.

OGLAS

Morda se sprašujete, zakaj bi ego ustvaril in ohranjal zgodbo, ki nam škoduje. Zato, ker je ta boleči zakaj vedno privlačnejši od negotove resničnosti.

Verjetno ste opazili, da ljudje na vprašanja, na katera ne poznajo odgovora, redko (če sploh kdaj) odgovorijo z ne vem, temveč vijugajo skozi odgovor. Človeški um hrepeni po gotovosti in žene ego, da si neutrudno prizadeva potrjevati zgodbe, ki si jih ponavljamo že od mladosti.

Prepričanja, ki živijo v podzavesti, vplivajo tudi na telo. Ob čustvih zavrnitve, ker nismo “dovolj dobri”, se živčni sistem odzove na to zaznano grožnjo, pospeši srčni utrip ter dihanje in napne mišice. Dlje časa ko je živčni sistem nereguliran, bolj se telo in um odzivata drug na drugega, čustveno in telesno nelagodje, ki ob tem nastane, pa je lahko zelo močno. S tem nelagodjem se včasih spopademo tako, da to pozneje obžalujemo, na primer z obsedenim spremljanjem družbenih omrežij ali aplikacij za zmenke. Pri mnogih ta fiziološki cikel vodi v čustveno odvisnost.

Spoznajte svoj čustveni jaz

Toliko prepričanj gojimo, da se vseh ne moremo zavedati. Shranjena so v naši podzavesti in so se večinoma oblikovala v obdobju, ko jih še nismo mogli zavestno izbirati. Kot otroci smo jih podedovali od ljudi, ki so nam bili najbližje – od staršev in ožje družine, šolskih sistemov, prijateljev, članov skupnosti, verskih in kulturnih ustanov ter medijev. To so naša temeljna prepričanja. Naši možgani si jih ves čas prizadevajo potrjevati in naposled ustvarijo resničnost, ki jo doživljamo vsak dan.

Ego prizadevno varuje temeljna prepričanja, in kadar jih kdo izpodbija, se pogosto burno odzove. Mnogi ob tem kriče branijo svoja prepričanja pred nekom, ki se ne strinja z njimi, spet drugi se ljudem, katerih prepričanja se razlikujejo od njihovih, dosledno izogibajo.

Ker ego povezuje prepričanja z identiteto, lahko že razmeroma blag izziv sproži odziv celotnega živčnega sistema telesa. Prepričanja, ki postavljajo pod vprašaj našo identiteto, občutimo kot grožnjo temu, kar smo. Zato je tako pomembno razumeti, da mi nismo isto kot naša prepričanja.

Spoznajte svoj ego

Ego je običajno precej na slabem glasu, saj ga mnogi vidijo kot negativno lastnost ali značajsko napako. Toda kot zdaj vemo, ima vsak človek ego oziroma del uma, ki skrbi za indetiteto tega, kar mislimo, da smo, kar mislimo, da so drugi, in kar verjamemo o svetu.

O egu lahko razmišljamo kot o zbirki zgodb, ki smo jih ponotranjili v otroštvu in ki ostanejo z nami vse življenje. Ego mnogi omalovažujejo, vendar je nujen del človeške psihe, ki nam pomaga razumeti kdo smo. Je preprosto naš zaščitnik, ki bo še naprej vodil naše odzive, dokler ne priznamo njegovega obstoja. Če se ega ne zavedamo, lahko poganja naše doživljanje in povzroča težave. Želimo ga pravzaprav omehčati in ga sprejeti, da se bomo lahko opazovali in se odločili zavestno ter neodvisno od njegovih nagonskih odzivov.