Meditacija na dih je primer meditacije teravada budizma. Poučuje jo ameriški budistični menih in učitelj Thanissaro Bhikku (Ajaan Geoff), čeprav je verjetno stara kot budizem. Na nek način je podobna upasana meditaciji, ki izhaja iz hindujske prakse, kar pa ni nič nenavadnega, saj so se budistične meditacije razvile iz vedskih jogijskih praks.
1. Sedemo v izbrani položaj z vzravnano hrbtenico, zapremo oči ter začnemo z zavestnim dihanjem. V svoji zavesti poskušamo ustvariti in vzdrževati občutek resnične sreče. Spomnimo se, da resnična sreča prihaja od znotraj in ni vezana na objekte, druge ljudi itd. Ni sebična želja. V sebi ustvarimo močan občutek sreče, poiščemo ga v svojem srcu.
2. Sedaj ta občutek sreče razširimo navzven, najprej na svoje bližnje, na družino, starše, prijatelje – naj tudi oni občutijo to resnično srečo. Nato z zavestjo širimo občutek na večji krog ljudi, dokler ne pošiljamo resnične sreče vsem ljudem in vsem živim bitjem na zemlji. Za to vizualizacijo ne smemo imeti predsodkov glede določenih ljudi, temveč moramo brezpogojno širiti občutek sreče v svet. Predstavljajmo si brezmejnost prostora – univerzuma.
3. Nato misli »pripeljemo« v neposredno sedanjost. Zavemo se sedanjega trenutka, saj je pretekli že zgodovina, prihodnost pa v naši realnosti še ne obstaja. Zavedajmo se svojega diha – v vsakem sedanjem trenutku in obenem z izdihom širimo občutenje sreče navzven – sedaj. Zavestno občutimo svoje telo, zavedamo se svoje misli in združimo oboje v eno. Smo eno, dihamo in pošiljamo resnično srečo iz sebe navzven.
4. Opazujemo svoje dihanje. Poskušamo najti način dihanja, ki nas najbolj sprošča. Zavestno opazujemo vsak vdih in vsak izdih. Med vdihom izgovorimo: bud in med izdihom dho (buddho – pomeni prebujen). To besedo izgovorimo večkrat – z zavedanjem obstoja svojega telesa, misli, širjenja občutka sreče in sedanjega trenutka.
5. Če nam misli uidejo stran, jih znova nežno vrnemo v zavedanje sedanjega trenutka in dogajanja v njem. Vztrajamo pri tem, tudi če se um »izgubi« deset in večkrat, vedno znova ga vračamo v izhodiščni položaj, z vso vztrajnostjo in predanostjo temu, kar trenutno počnemo.
6. Po določenem času se posvetimo svojim telesnim občutkom. Z zavestjo se identificiramo z različnimi točkami v našem telesu – popek, leva stran prsi, desna noga itd. Vsakič, ko se osredotočimo na določeno točko ali predel telesa, poskušajmo ozavestiti, kaj občutimo. Ves čas pa se zavedamo svojega dihanja.
7. Meditacijo zaključujemo postopoma. V prvi fazi zaključka še enkrat prikličimo močan občutek sreče, ki ga širimo navzven. Nato se nežno zavemo svojega telesa, dihanja in na koncu namere, da bomo odprli oči. In na koncu to tudi storimo.
