Verjetno najpomembnejše vprašanje
Pred kratkim sem srečala staro znanko, s katero se nisva videli kar nekaj let. Uh, koliko sva si imeli za povedati in koliko tem za obdelati. Od kar se nisva videli, se je v najinih življenjih in v življenjih ljudi okrog naju zgodilo ogromno stvari – marsikatera lepa in tudi marsikatera manj lepa.
In ko sva govorili o tistih manj lepih – o izzivih, bolečini in preizkušnjah v naših življenjih – je moja sogovornica naenkrat vzkliknila:
»Ampak Marjetka, ali res potrebujemo bolečino, da bi lahko rasli? Se ne moremo preprosto imeti lepo in obenem rasti?«
V trenutku me je prešinilo, da je to verjetno eno najboljših in najpomembnejših vprašanj, kar mi jih je kdo postavil.
Zakaj? Odgovor nanj – vsaj takšen, kot ga vidim jaz – vam bo prihranil ogromno bolečine in vam na enostaven način omogočil prav to, česar si je želela moja sogovornica: življenje, v katerem rastemo in se imamo obenem lepo, vsej nepotrebni bolečini pa se izognemo. Lepše skorajda ne gre, kajne?
Kako sem torej odgovorila na njeno vprašanje?
Če rastemo, to neizogibno pomeni, da se spreminjamo. Spreminjamo svoje dojemanje nas samih ter svoje dojemanj ljudi, dogodkov in sveta okrog nas. Skozi rast morda spremenimo svoja prepričanja, razširimo svoja obzorja, uvidimo stvari, ki jih prej nismo videli, vedeli in razumeli, pogledamo na svet z nove perspektive ipd.
Rast je torej pozitivna, konstruktivna sprememba znotraj nas, ki nam omogoči mirnejše, srečnejše in uspešnejše življenje. Bolečina nima sama po sebi prav nič opraviti z rastjo. Lahko trpite leta in leta, pa to ne pomeni, da boste zaradi tega na koncu nujno mirnejši, srečnejši in uspešnejši v svojem življenju.
Kakšen pa je potem smisel bolečine oziroma kaj narediti, da bi v življenju manj trpeli in se raje večkrat lepo imeli?
Bolečina ni nič drugega kot opozorilo, da je z našimi trenutnimi odzivi ter z našim načinom razmišljanja in čustvovanja v zvezi z določeno situacijo nekaj narobe. Bolečina je zgolj sporočilo, da bo potrebno znotraj sebe nekaj spremeniti oziroma prilagoditi. Bolečina ne pride zato, da bi trpeli, temveč zato, da bi nekaj znotraj sebe spremenili.
Ali torej potrebujemo bolečino, da bi rasli? Ne, za rast ne potrebujemo bolečine, potrebujemo le pripravljenost na spremembo.
Življenje nas pred izzive, probleme in preizkušnje nikakor ne postavlja zato, da bi iz nas naredilo mučenike, ki bi trpeli, trpeli … in še naprej trpeli. Ne. Bolečina sama po sebi ne prinaša nobene koristi. Prav nasprotno: lahko nas npr. spremeni v bojazljive, zaprte, v usodo vdane ali celo maščevalne ljudi. Nič koristnega, se boste verjetno stinjali.
Vsa bolečina, ki jo občutimo ob problemih, izzivih in preizkušnjah svojega življenja je torej le povabilo, da nekaj v svojem razmišljanju in čustvovanju spremenimo – da naravnamo svoj notranji svet na takšen način, da tisto, kar je do zdaj bolelo, ne bo več povzročalo bolečine. Prej ko smo to spremembo pripravljeni narediti, prej bomo prenehali trpeti. Rast ne zahteva trpljenja, rast zahteva pripravljenost na notranje spremembe.
“Kaj moram spremeniti …?”
Če vse tole pisanje združim v en sam enostaven, praktičen nasvet: ko vas zaradi česar koli (za)boli, se preprosto vprašajte
»Kaj moram spremeniti v svojem razmišljanju in dojemanju situacije, da to, kar zdaj boli, ne bo več povzročalo bolečine?«
Takoj ko imate odgovor in ste ga pripravljeni prenesti v prakso, bo bolečina izginila. Morda bodo zunanje okoliščine ostale nespremenjene in boste še vedno morali rešiti določen problem ali izziv, ampak ob tem ne boste trpeli, temveč boste samo naredili, kar je potrebno, da se situacija tudi na zunaj uredi.
Bolečini se v življenju sicer ne bomo mogli povsem izogniti. Prej ali slej se bo v naši okolici ali v našem lastnem razmišljanju zgodilo nekaj, kar bo zabolelo. Kar je pomembno, je zavedanje, da imamo v takšnih trenutkih na razpolago dve možnosti: lahko se oklenemo te bolečine, kot bi objeli velik kaktus in ga ne želeli več izpustiti, lahko pa se vprašamo, kaj znotraj sebe moramo spremeniti, da to, kar zdaj boli, ne bo več povzročalo bolečine.
Bolečina je torej neizogiben del življenja, trpljenje – objemanja kaktusa – pa je naša lastna izbira. Nihče nas ne more prisiliti v to, da se v nedogled oklepamo kaktusa; pri tem lahko vztrajamo le sami. Vedno pa se lahko namesto tega odločimo za rast, torej za vprašanje, kaj moramo spremeniti znotraj sebe, da to, kar boli, ne bo več bolelo.
In še malce bolj konkretno
Čisto vseh možnih odgovorov na to, kaj bi morali ljudje spremeniti v svojem razmišljanju, da bi se rešili bolečine, verjetno ni mogoče zapisati; preveč nas je, vsakdo se nahaja v povsem specifični situaciji itd.
Pa vendar vam iz lastne izkušnje povem, da se lahko že z majhno količino skrbno izbranih prepričanj in pogledov na svet ter ljudi in dogodke v njem, izognete velikemu delu bolečine, ki bi vam jo sicer prineslo življenje.
Sama npr. med drugim verjamem naslednje:
- Vsakdo počne najbolje, kar v danem trenutku zmore in zna glede na svoje znanje, izkušnje in stanje, v katerem se tisti trenutek nahaja. Ljudje niso hudobni, le tisti hip ne zmorejo in ne znajo drugače.
- Nič, kar počnejo drugi ljudje, ni neposredno povezano z menoj ali uperjeno proti meni; vsakdo deluje iz sebe in zaradi sebe.
- Vse je točno tako, kot mora biti. Če ne bi moralo biti tako, kot je, bi bilo drugače – pa ni. Torej mora obstajati razlog za to, da je, kot je, pa če ta razlog v tem trenutku poznam ali ne.
- Vse, kar se dogaja v svetu, se dogaja zato, ker ljudje potrebujemo točno določene izkušnje. Če jih ne bi potrebovali, se ne bi dogajalo, kar se dogaja, pa če to v tem trenutku razumemo ali pa ne.
Že samo teh nekaj enostavnih prepričanj mi omogoča, da me praktično nič, kar se dogaja v svetu in kar počnejo ali govorijo ljudje okrog mene, ne more več iztiriti, vznemiriti ali prizadeti.
Kaj bi morali o sebi, o drugih ljudeh, o svetu in vaših konkretnih okoliščinah verjeti vi, da tisto, kar danes boli, ne bi več bolelo?
Ne pozabite: bolečina ni sama sebi namen; je zgolj klic k spremembi. Odzovite se nanj in končno izpustite kaktus.
Priznam, da je bilo moje življenje dolgo let – že od malih nog dalje – ena velika drama. Žalost, potrtost, razočaranja, zamere, obup, vznemirjenje, jeza in še bi se našlo. Danes me, kot rečeno, le redko kaj lahko vznemiri ali prizadane. Ne zato, ker bi se v mojem življenju cedila le med in mleko, temveč zaradi tega, kako gledam na življenje in vse, kar se dogaja v njem.
