VPRAŠANJE: KAJ JE LJUBEZEN?

Hura, MAJ – mesec ljubezni! Moj mesec! Pomlad nas je že dodobra predramila iz zimske pasive. Vse zeleni, cveti, vabi nas v naravo. Že vedno sem imel rad pomlad. Ko sem bil še precej majhen, sem pomlad vedno čakal s strahom. Moj strah je bil: »Kaj če bodo drevesa ostala takšna, gola, kot so pozimi in nikoli več ne bodo ozelenela«. Velika teža za petletnika… Pomlad je na srečo predvidljiva in vselej (pre)budi življenje. Razmišljanje o pomladi pa me je tokrat asociiralo na življenjsko »pomlad«. Na notranje prebujanje nas.

Kaj pravzaprav pomeni, da se ljudje »prebujamo«? Odgovorov bi bilo prav gotovo toliko, kot je ljudi, ki smatra, da se »prebuja«? Lahko pomeni, da se zavemo, da nimamo pod kontrolo svojega zdravja, oziroma okoliščin, ki lahko vplivajo na naše zdravje. Lahko pomeni »ugotovitev«, da nimamo pod kontrolo praktično ničesar; proti naši volji z nami upravljajo uradne institucije in skrite organizacije, s pomočjo javnih sistemov in celo nekakšnih zarot. Prebujanje lahko pomeni, da se zavemo, da živimo skozi življenje nezavedno, da pravzaprav ne vemo kdo smo v resnici. Lahko pomeni, da ugotovimo, da smo se ves čas odpovedovali svoji moči, da so se vedno drugi odločali za nas, mi pa smo bili v stanju žrtve. Lahko pomeni točko, ko se začnemo spraševati o višjem smislu življenja in stvarstva na sploh; ko se vprašamo, kakšen namen ima naše lastno življenje in ga tudi iščemo. Lahko pomeni posledico ugotovitve, da je človek več kot le telo in možganski procesi. Kako pridemo do te in vseh ostalih ugotovitev? Nekateri verjamejo drugim. Nekateri imajo lastno izkušnjo, bodisi sami s seboj, ali so bili priča kakšni izkušnji drugega. Nekateri od nekega momenta dalje enostavno vedo. Ni pomembno, kako se je naša pot s trenutkom prebuditve začela. Vsak začetek je dober in pravšnji. Pomembno je, kam naša pot vodi. Vodi vedno k Sebi. Vodi k temu, da smo vedno bolj tisto, kar Smo. Vedno manj tema in vedno bolj svetloba. Vedno manj strah in vedno bolj ljubezen. Če vaša pot ni takšna, pravo bujenje še čakate. Pride zagotovo, tako kot se nobena čebulica ne more odločiti, da bo tokratno pomlad izpustila.

Tudi na vprašanje: »Kaj je ljubezen«?, bi dobil toliko različnih odgovorov, kot bi bilo vprašanih. In vsi imate prav, karkoli odgovorite in temu tudi verjamete! Ne morete odgovoriti narobe. Ljudje smo bitja ljubezni in prav vsi smo podedovali čut za ljubezen. Ja, ljubezen je vse to, kar odgovorite… vsi skupaj… in še veliko več. Ni treba da podajam svoje definicije. Moja ni prav nič boljša od vaše. Najboljše, da vsak ostane pri svoji. Predlagam le, da bodimo odprti za nova spoznanja. Dopustimo, da se naša definicija ljubezni spreminja, razvija. Ker spreminjala se bo; vsakič, ko bomo stopili naslednji korak k Sebi, bo drugačna. To dogajanje je sočasno in ni moč reči, kaj je vzrok čemu.

OGLAS

Prav vsi smo iskalci ljubezni – to je v naši naravi: večno iskanje ljubezni. Novodobna »religija« (New age) omenja iskalce svetlobe ali celo bojevnike svetlobe (popularni ang. izraz Lightworkers). Kar je isto; svetloba je ljubezen na najbolj osnovnem (materializiranem) nivoju. In ko rečem, da smo vsi iskalci ljubezni/svetlobe, mislim s tem dobesedno vsi: kristali, rastline, živali, ljudje. Skratka, celotno stvarstvo. Kristali in rastline ne eksperimentirajo. Iskanje ljubezni/svetlobe je del njihove pojavne funkcionalnosti. Živali že eksperimentirajo, ker se znajo iz izkušenj učiti. Še posebej ob kontaktu z ljudmi. Ljudje pa smo pri tem samo še precej bolj iznajdljivi. Vsak ima svoj način – svoj nezavedni eksperiment: od izsiljevanja do beračenja, od manipuliranja do sprejemanja, od bojevanja za svetlobo do meditacije.

Ko stopamo po poti iskanja ljubezni/svetlobe, je običajno prva pomembna ugotovitev, da smo ljudje sposobni ljubezen dajati; smo lahko vir ljubezni (bolj točno, smo kanal, a kanal s koristjo zase), nismo zgolj prejemniki. Naslednja pomembna ugotovitev je, da ljubezen do sebe ni vedno sebično dejanje. Pravi način ljubezni do sebe je celo potreben. Zato, ko se soočamo z izzivi vsakdanjega življenja, ne pozabimo na odnos do sebe. Ta mora biti uravnotežen. Torej, ne pretiran in ne pomanjkljiv. Bolj pomembna kot kvantiteta, pa je kvaliteta. Vaše telo je vaš tempelj. Duša telo rabi, da lahko skozenj deluje in izkuša življenje. Tempelj vsake duše je tri-plasten: fizično, eterično in astralno telo in skrbeti je treba za vsa tri telesa – potrebna je nega fizičnega telesa, vitalnosti ter čustev in misli. V nasprotju z mnenjem mnogih, pa je vrstni red pomembnosti nege obraten: najprej misli, nato čustva, nazadnje telo. Misel je tista, ki ima moč oblikovati materijo, torej telo. Telo sicer lahko posredno vpliva na naše misli, ni pa nikoli njihov tvorec. »Ni pomembno kaj damo vase, ampak kar že imamo v sebi«, je povedal znani modrec iz Nazareta.

Ko sem iskal primero za odnos do sebe, mi je prišla na misel košnja trave. To bo najverjetneje zato, ker sem tedaj kosil travo. Dejanje košnje trave bi za naš primer, predstavljalo življenje, kosilnica bi predstavljala nas (naš tempelj). Tako kot v življenju naletimo na izzive, pri košnji lahko naletimo na kamenje. Verjetno vsak pozna značilen zvok, ko zapelje kosilnica preko kamenja in rezilo zadene obenj. Mene kar stisne nekje v drobovju in gotovo nihče ob tem zvoku ne ostane ravnodušen. Kaj tedaj naredite? Ste jezni, da se je kamen pojavil na vaši parceli? Morda. Ste jezni nase, da ga niste opazili? Morda. Vzamete tedaj kamen in v jezi z njim udarite po kosilnici? Ne. Kako to, da z lahkoto udarite po sebi, kadar vas v življenju iztirijo dogodki? Ne s kamnom, ampak z jezo, z obtoževanjem samega sebe in/ali drugih, s prezirom, celo s sovraštvom in drugimi nizkimi mislimi in čustvi? Ni razlike, ali jezo, obsodbo, sovraštvo usmerite na drugega, ali nase, vedno je TU, v VAS. Ni razlike! To stanje zastruplja okolje za vašo dušo. Ne govorim, da ne smemo izražati čustev. Moramo jih, saj je to pomembna sprostitev škodljive napetosti. Ampak na način, da s tem ne naredimo, ali vsaj čim manj škode, kot je mogoče, sebi in drugim. Po analogiji s košnjo trave, bi pomenilo, da bi vedno, kadar bi se razjezili, udrihali po kosilnici, hkrati pa želeli, z vedno bolj poškodovano kosilnico, še naprej učinkovito kositi travo. »No go«.

Znanstveniki so ugotovili (z meritvijo možganskih valov), da v povprečju traja naša čista čustvena reakcija le med 10 in 20 sekund. Nadalje pa iz čistih valov čustvenega odziva nastane kaotično valovanje, ker se vključi um in začne s svojimi vzročnimi procesi. To je obdobje, ko se (že spet!) »zapeljemo« skozi naš osebni čustveno-miselni vzorec in oblepimo dotični prožilni dogodek z vsem mogočim: s celo paleto novih nijans originalnega čustva in še večjo paleto misli, vse skupaj pa običajno vodi vsaj v besede, če ne celo v dejanja, ki jih kasneje morda obžalujemo. Namen večine te navlake pa je vselej isti: da sami sebi upravičimo tisto prvotno čustveno reakcijo, v umskem ping-pongu med »ne smem biti jezen, ni prav« in »čisto prav je, da sem se razjezil, kaj si pa misli kdo je, imam vso pravico da…«. Poskusite naslednjič tak eksperiment: ko vas spet nekaj razkuri, bodite samo jezni. Trudite se ostati samo v golem čustvu. Brez misli. Če bi šlo za pregreto kosilnico na motor z vodnim hlajenjem, bi bilo analogno čistemu čustvu to, da bi odprli pokrov hladilnika in spustili paro na plan. Nič s kamnom po kosilnici.

Med prebujajočimi ne morem ne opaziti ljudi, ki so se odločili, da bodo »osveščevalci«. Eni osveščajo o nepravilni prehrani, drugi o zastrupljeni hrani, naslednji o zastrupljeni vodi, zraku, naslednji o krutem ravnanju z živalmi, naslednji o brezštevilnih zarotah, nazadnje pa vse preostale »naslednje« združim še v skupino, ki osveščajo o raznih drugih prikritih lažeh in grozodejstvih. Osveščevalci so borci svetlobe, mar ne? O tem imam svoje mnenje, nastalo z opazovanjem. Ti borci svetlobe, žal sejejo med ljudi tudi strah! Zato nepremišljeno osveščanje globalno nima učinka. To je odgovornost, ki bi se ga morali zavedati.

Sicer pa, »kaj te jaz vem«? Pojma nimam! Samo to zagotovo vem, da se zavedam edino svoje lastne zavesti. Ne morem se PRAV ZARES zavedati zavesti čisto nobenega drugega bitja, pa če mi je še tako blizu. Čeprav si še tako govorim, da sem, ne vem kako blazno intuitiven, od nobenega ne morem poznati njihovih RESNIČNIH namenov, RESNIČNIH vzrokov za njihove odločitve, za njihove misli, čustva, besede in dejanja. Ne moremo poznati njihove prtljage s katero so se rodili, njihovih trenutnih križev in težam… Zato nimam niti malo pravice, niti do najmanjšega obsojanja! Niti tistega ne, ki kuje »nezaslišano zaroto«, o kateri me »mora« osveščevalec osveščati. Obsojanje je vedno dejanje teme, ali drugače: zakrivanje svetlobe (kajti vsi SMO ŽE bitja svetlobe). Prava »borba za svetlobo« naj bo vedno individualno dejanje. Vsak se v sebi »bori« proti skušnjavi, da bi obsojal. To je zame pravi borec svetlobe – ohranjanje svetlobe v sebi. »Móli in pósti se v miru in tišini«, je še rekel taisti Nazarečan. Če vsak pomete pred svojim pragom, sem prepričan, da se bo to nemudoma poznalo na globalni ravni – svet se bo spremenil na bolje.

Če bi na koncu vseeno zahtevali še moj odgovor na vprašanje, ki sem ga dal odgovoriti  vam, »Kaj je ljubezen«, bi rekel: to je notranja moč, ko vsakemu dopustiš, da je kar pač je. Tudi sebi. Zato, bodite in bodite radostni.

Ivan