Religija starodavne Perzije : Zgodba o zoroastrizmu se začne s prihodom migracijske veje Indoirancev na področje Iranske planote v času med 3.000 in 1.500 pr. n. št. Zaratustra, začetnik zoroastrizma, je bil najverjetneje potomec prvega vala Indoirancev, ki so prišli na to območje, postopoma opustili nomadski način življenja in se tam za stalno naselili.

Religija teh priseljencev je bila »religija gorskega vrha« z nebom kot stropom njihovega svetišča, medtem ko so si bogove predstavljali kot naravne sile, ki obkrožajo človeka. O tem davnem času ni veliko podatkov, vendar so zahvaljujoč sorodnosti indoiranskega jezika z jezikom ljudstev severne Indije – najverjetneje zaradi njihovega skupnega indoiranskega porekla – s primerjalnimi študijami prišli do nekaterih podatkov o religiji starega Irana v času pred Zaratustro. Indoiranci so ločili daive (avestansko daeva, sanskrtsko deva, latinsko deus), kar pomeni »nebeški«, in ahure (v sanskrtu asure), bitja s posebnimi močmi. V vedski Indiji so bile deve bogovi in asure demoni, medtem ko so v Iranu ahure predstavljale bogove, daeve pa so bile demoni. Obstajajo tudi drugi skupni religijski elementi v Avesti in Vedah, kot so kult ognja, žrtveni napitek (soma v Indiji, haoma v Iranu) itn. Zdi se, da so ta nomadska plemena s seboj prinesla že izoblikovan kult Ahure Mazde, ki so ga častili z žrtvovanjem živali.

Kazalo

Zaratustra

Zaratustra se pojavi v vlogi velikega reformatorja te izvorno indoiranske religije in zoroastrizem v 6. st. pr. n. št. postane uradna religija tedaj največjega svetovnega cesarstva – Perzije. Ključno vprašanje, ki se pojavlja pri preučevanju zoroastrizma, je, kateri del izhaja iz zgodnejših verovanj, kateri pa je izvirno učenje Zaratustre.

Zaratustra je eden od najslabše poznanih začetnikov religij. Biografski podatki o njem so skopi, pa še ti so bolj mitološki. Njegovega rojstva ne moremo z gotovostjo umestiti v določen časovni okvir. Dolgo časa je veljalo prepričanje, da je živel v 6. st. pr. n. št. oziroma »258 let pred Aleksandrom«, kot navaja zoroastersko izročilo. Novejša dognanja, ki večinoma temeljijo na proučevanju jezika, ki ga je uporabljal, govorijo o tem, da je živel veliko bolj zgodaj, morda v 12. ali celo v 15. st. pr. n. št. Zaratustrovih himen, ki se imenjujejo Gathe, še vedno ni možno umestiti v zgodovinski okvir, kajti niti eno omenjeno mesto ali oseba niso znane iz kateregakoli drugega vira. Z gotovostjo lahko trdimo le to, da je Zaratustra živel nekje v vzhodnem delu Irana. Domnevajo, da je pripadal rodu Spitamov (»Belcev«), ki je živel v medijskem mestu Rhagesu (današnji Rayy, predmestje Teherana). Znano je tudi, da je bilo njegovemu očetu ime Purušapsa, da je bil poročen in imel otroke.

Mit in resnica

Po zoroasterskem izročilu je Ahura Mazda (v jeziku pahlavi Ormuzd) ali Modri Bog spočel Univerzum v svojem umu (Vohu Mana), ga izoblikoval v svoji zavesti (Daena), manifestiral ga je skozi svojo kreativnost (Spenta Mainyu) in ga spravil v gibanje v skladu z Večnim zakonom (Asha), ki predstavlja božjo voljo. Ahura Mazda je najprej ustvaril svet idej, nato pa še materialnega, ki naj bi se razvijal v skladu z že vnaprej zamišljeno popolnostjo.

V materialnem svetu obstajata dve sili duhovne narave. Spenta Mainyu je sila dobrega, sila zla pa je Angra Mainyu (v tekstih v jeziku pahlavi Ahriman) oziroma duh uničevalec. Dvoboj teh dveh sil je razviden iz njunega odnosa do Ashe. V materialnem svetu je dobro tisto, kar teži k Ashi oziroma kar približuje svet stanju vnaprej zamišljene popolnosti, medtem ko zlo skuša preprečiti uresničevanje doseganja Ashe. Ta svet je bojno polje omenjenih dveh sil. Njun boj predstavlja zgodovino sveta, ki traja štiri obdobja in se konča z zmago dobrega in obnovo.

Po mitu je Zaratustra prišel na svet, da bi izkoreninil zlo. Ahriman in demoni so ga skušali ubiti že v maternici, a jim ni uspelo. Njegova bodoča mati je sprejela njegovo Hvarenah oziroma ‘‘Svetlobo Slave” in žarela z neizmerno svetlobo. Tri noči pred rojstvom je bila hiša obsijana, kot bi bila v plamenih. Misleč, da je začarana, jo je Zaratustrov oče odgnal od doma. Zaratustra je na svet prišel smeje se, ves obsijan s svetlobo, zaradi česar so bili Ahriman in demoni zgroženi. Takoj po rojstvu so ga hoteli ubiti, a jih je odgnal z govorjenjem čarobne formule. Tedaj so obsedli njegovega očeta, preko katerega so skušali uresničiti svoj grozljivi načrt. Štirikrat ga je oče skušal ubiti, a vsakič zaman. Najprej ga je hotel zažgati, a poleno ni zagorelo. Nato ga je postavil v travo pred goveda, ki naj bi ga pohodila, vendar se je predenj postavil beli bik in ga tako zaščitil. Ko ga je oče nastavil pred konja v diru, ga je zaščitil beli žrebec. Na koncu ga je vrgel v volčjo votlino, kjer ga pa je volkulja sprejela za svojega mladiča.

Mladega Zaratustro je najprej poučeval star modrec, nato pa se je umaknil v puščavsko votlino. Pri tridesetem letu starosti je doživel prvo od številnih videnj. Ahura Mazda mu zaupa skrb za Asho, Večni zakon, z namenom, da jo prenese med ljudi. Tako lahko Zaratustro pojmujemo kot utelešenje Ashe na tem svetu.

Zaradi svojega učenja je prihajal v spore s privrženci starega religijskega sistema, zaradi česar so ga tudi izgnali iz lastnega plemena. Taval je po svetu in naposled prišel na dvor kralja Vištaspe, kjer je tri dni razpravljal s kraljevimi svečeniki. Zaratustrovo učenje je naredilo globok vtis na kralja, vendar so se ga svečeniki želeli rešiti, zato so skovali zaroto in ga zaprli z obtožbo, da se ukvarja z vražami.

Legenda pravi, da je ravno ob tem času zbolel kraljev najljubši konj, in sicer so se njegove noge povlekle v telo. Vsak poskus ozdravitve je bil zaman, dokler ni Zaratustra sam ponudil pomoči, a pred tem je postavil štiri pogoje. Prvi je bil, da kralj sprejme Dobro religijo, drugi, da tudi bojeviti kraljevič Isfendian postane njegov pristaš, tretji, da religijo sprejme tudi kraljica, četrti pa, da se razkrije njegove zarotnike. Kralj je izpolnjeval pogoj za pogojem in konju so se vračale noge ena za drugo, vse dokler ni dokončno ozdravel. Ves kraljevi dvor se je spreobrnil, Zaratustrovo učenje pa je postalo državna religija.

Zaratustra je živel na dvoru do svojega 77. leta, ko je umrl.

Zaratustrovo učenje in reforma

Osrednje mesto v Zaratustrovem učenju zavzema Asha, kozmični zakon, ki upravlja svet. Ta zoroasterski pojem je enak vedski Rti in staroperzijski Arti. Tradicionalno jo označujejo kot »resnica« ali »pravica«, vendar obstaja več pomenov, ki so povezani z Asho. Prvi pomen je temeljni filozofski koncept – resnica. Drugi je kozmološki pomen – red (Rta se v Vedah prevaja kot »red«, ki se nahaja v bistvu Univerzuma). Tretji pomen se nanaša na moralno dimenzijo – dobro kot temeljni izraz moralne pravilnosti in četrti pa na pravičnost kot moralni princip družbenega sistema.

Ta nespremenljivi kozmični zakon urejuje tudi odnos med človekovimi dejanji in njegovimi posledicami ter zagotavlja, da iz dobrih del nastanejo dobre posledice. Vsak žanje, kar je sejal oziroma dobi svoj mizhdem – nakopičene posledice. Nič ne more spremeniti delovanja Ashe. Nihče, niti prerok ne, ne more posredovati in na to vplivati. Vsako dejanje ima posledice.
Druga pomembna značilnost Zaratustrovega učenja je etika svobodne volje. Človekova usoda ni vnaprej zapisana, saj vsakdo svobodno izbira način svojega delovanja, to pa v skladu z Asho prinaša določene posledice. Še več, skoraj vse Zaratustrove himne, Gathe, so prežete z eshatologijo in vsebujejo neko misel, ki se navezuje na usodo, ki čaka človeka po smrti. Vsako človekovo dejanje, beseda ali misel so povezane z njegovim obstojem po smrti. Človeška duša mora po smrti prečkati most Cinvat (Most Dolžnikov), ki vzbuja strah in nelagodje, kajti nekateri gredo od tam v nebesa, drugi pa v pekel; odvisno od tega, koliko in kako so uporabljali svojo svobodno voljo.

Religija nomadskih prvotnih prebivalcev Irana je vključevala številna božanstva, saj je vsako pleme imelo svoja božanstva (ahure) in opravljalo številne obrede, med katerimi so žrtvovali živali in se opijali z omamno pijačo (haoma). Zaratustra pa je s svojo reformo uvedel čaščenje samo enega ahure, Ahure Mazde, »Modrega Boga«. Prepovedal je orgijske obrede, vendar pa je ohranil pradavni kult ognja, saj v vidnem svetu na nebu Ahuro Mazdo predstavlja sonce, medtem ko ga na zemlji uteleša ogenj. Zato zoroastrizem pogosto imenujejo tudi religija ognja.

Avesta

Avesta je sveta knjiga zoroastrizma, ki vsebuje starodavno indoiransko kozmogonijo, pravo, liturgijo in učenje preroka Zaratustre. Avesta je svojo končno obliko dobila v 3. stoletju, v času vladavine sasanidskih vladarjev in je samo delno ohranjena, saj je bilo veliko zapisov uničenih, ko je Aleksander Veliki pokoril Perzijo. Avesta je sestavljena iz petih delov. Njen najpomembnejši del je Gatha, zbirka pesmi in himen. Večino pesmi in himen pripisujejo samemu Zaratustri. Tvorijo osrednji del glavnega liturgičnega dela kanona, Yasne, ki vsebuje obred priprave in žrtvovanja haome. Visprat se navezuje na čaščenje duhovnih učiteljev; Vendidad ali Videvdat je glavni vir poznavanja obrednega in meščanskega zoroasterskega prava; Yasht sestavlja enaindvajset mitološko obarvanih himen, v katerih se srečujejo številni yazati (angeli) in starodavni heroji. V Bundahishni (»Izvorna kreacija«) je govora o kreaciji, zgodovini in trajanju sveta, o naravi Univerzuma, poreklu človeka, o prvem človeku Yimi. Ta tekst sega v IX. stoletje, čeprav temelji na starih zapisih in ima predzoroasterski značaj. Khurda Avesta (ali Mala Avesta) je skupina manjših tekstov, himen in molitev za posebne priložnosti. Zend-Avesta dobesedno pomeni »tolmačenje Aveste«. Prvotno se je nanašala na najbolj razširjeni prevod Aveste v jezik pahlavi, danes pa za prevode na zahodu.

Zoroastrizem po Zaratustri

Po Zaratustrovi smrti se je njegova religija razširila na jug, na področje današnjega Afganistana in zahodno na območje Medije in Perzije. To naj bi se dogajalo v času dinastije Ahajmenidov (559–330 pr. n. št.) .

Štiri stoletja po Aleksandrovem osvajanju (330 pr. n.št.) je bil Iran bolj ali manj pod vplivom helenske kulture, izvorna religija pa je skorajda utonila v pozabo. Do njenega ponovnega oživljanja je prišlo leta 224 s pojavom nove perzijske dinastije Sasanidov, ko je zoroastrizem spet postal uradna religija. Avesto so prevedli v jezik pahlavi in v tem jeziku dodali tudi komentarje.

Po prihodu islama na to območje v času med 8. in 13. stoletjem in v času dinastije Abasidov je zoroastrizem kot živa religijska forma skoraj povsem izginil. Večji del prebivalstva je prevzel novo religijo, večina preostalih zoroastrijcev pa je emigrirala iz Irana v Indijo, v okolico Bombaja, kjer so znani kot Parsi.

V 19. st. so Parsi spet obnovili svoje stike s preostalimi pristaši Zaratustre v Iranu, s tako imenovanimi Gabari. Ti dve skupini in njihovi emigranti v drugih deželah so edini preostali častilci Zaratustre.

Zaratustra je učil, da razlika med dobrim in zlom človeku ni neposredno očitna, pač pa je plod modrega spoznanja (znanja), do katerega se pride z naporom pravilno usmerjenega duha. Zato ga Grki niso imeli samo za astrologa, maga, matematika, pač pa tudi za filozofa.

Njegovo učenje je imelo za cilj duhovno in moralno obnovo sveta, bistvo tega učenja pa se je skrivala v naslednji triadi: