Prvo verzijo sem imela že zapisano, nato sem jo še izboljšala, ampak mi vseeno nekaj na njej ni bilo všeč…
No, v tretje gre rado pravijo… 🙂
Danes bom pisala o razhodu. Veliko se je govorilo in pisalo o tem, da nam sledijo časi, ko bo vse, kar ni OK šlo od nas stran in bo razpadlo, ampak nisem si mislila, da bo to vključevalo tudi mojo partnersko zvezo. Tudi pri gospe h kateri sem šla na karmično astrologijo, si nisem pustila verjeti, da bo ta zveza propadla. Vedno sva se namreč trudila zanjo in bila sva si enotnega mnenja, da ne bova kar ”obupala”. Saj tudi nisva – vse do lanskega oktobra. Tisto pa je bilo kaplja čez rob.
Kljub temu, da sem sama naredila in sprejela to težko in pomembno odločitev sem bila nekaj časa v šoku. Nisem čisto dojemala situacije. Bila zem občutljiva in dostikrat tik pred čustvenim izlivom (po možnosti kje na ”neprimernem” kraju). Moja terapija je bila delo. Za šolo se nisem mogla zbrati, službe pa sem si poiskala dve, včasih kar tri. To me je umaknilo iz svojega notranjega sveta razmišljanja, v katerem kaj hitro pride do preveč temačnih misli… Službe so bile povečini povezane z aktivnim delom z ljudmi, kjer se jim je treba posvetiti in odmisliti sebe. Bilo mi je lažje tako. Če ne, bi se pomoje sesula. Tega pa si nisem dovolila. Ob sebi sem imela krasne ljudi (res je, da šele v nesreči spoznaš prave prijatelje) in bilo jih je ogromno. ♥ Niso pa vseeno vsi vedeli, kaj se dogaja in za kaj se gre, ker pa sem še vedno trmasta kozoroginja, ki želi skozi prepreke iti sama in po poti ne želi žalostiti ljudi okrog sebe.
Sčasoma mi je bilo vsakič lažje… Moram reči, da čas res celi rane. In čez čas sem ugotovila, da sem sicer vedno boljše (veliko sva se pogovarjala in to mi je res pomagalo), a istočasno sem spoznala, da sem jezna nanj. In mogoče še bolj kot to, razočarana. Toliko let z nekom… Zaupaš mu…. Pričakuješ odkritost…. Ampak… Je že moralo biti tako. V svoji največji muki, ko sem se samo sesedla na posteljo in jokala, sem zaslišala glas v glavi, ki mi je pravil, da se za tem skriva veliko darilo. Da je to v bistvu blagoslov zame. Ta misel me do danes nikdar zares ni zapustila. Še vedno verjamem, da je res tako. A to še ne pomeni, da nisem jokala… Pa še kako… Sicer sem zelo samostojen človek in zelo rada sem neodvisna, ampak včasih se me kak prizor, ki ga vidim zelo dotakne. Recimo nekaj mesecev nazaj sem videla fanta, kako je poljubil svojo punco na čelo, tako kot je mene on in doma sem se kasneje pošteno zjokala…
Sproti sem skozi preverjala, če je to, kar počnem in za kar sem se odločila, prav… Vmes sem mu dala še tudi eno priložnost, ker smo vsi samo ljudje… Misel na to, da bova ”samo” prijatelja je bila nepredstavljivo boleča. Včasih sva se hecala o tem, sedaj pa je postala realnost. Kljub vsemu pa so znaki moje sprejete odločitve in mir v srcu skupaj kazali, da je prav tako, saj ponujena priložnost ni obrodila sadov..
Še vedno mi je sicer kdaj hudo… Nam samskim se mi zdi je najtežje med vikendom, ko se vse umiri. Ko ni več toliko dela in ko ljudje gredo vsak svojo pot. Takrat se nemalokrat v nas pojavi nemir. V takih primerih sem si ponavadi zmeraj dovolila jokati in čutiti svoja čustva. Pa tudi bila sem s prijatelji… Vendarle pa tudi sama, saj sem zelo rada sama, ko to čutim in potrebujem.
Življenje pa teče dalje in iz vsega nekaj odnesemo. Življenje nas namreč vedno nekaj uči in tudi razhodi so del življenja. Dobro je imeti v mislih to, da se vse enkrat konča in da nas neprilike le kalijo. 🙂 Če bom zaradi svoje izkušnje lahko pomagala vsaj eni osebi, bom zelo vesela. Vsekakor bom ljudi še bolj razumela. Zavedam se tudi, da je dobro, da mu odpustim in ga mu kljub vsemu privoščim srečo naprej in čudovito punco. Ostala sva prijatelja in to zelo cenim… Jaz pa se vsak dan kaj novega naučim… ♥
Vir slike:http://glutenfreegirl.com/wp-content/uploads/2007/10/tulips-almost-spring_.jpg
