Na ta deževen dan, ko se vse umiri, vse postane zaspano in počasno prav prija glasba, toplina sobe in pisanje… (Nastalo s pomočjo AA Mihaela. 😉 )
Velikokrat opazujem ljudi (ko nisem obremenjena sama s sabo, s svojimi mislimi). Pri tem opazujem predvsem izrazno mimiko (telo, obraz) in obnašanje. Obraz recimo je zelo zgovoren del telesa. Predvsem oči. Te so prekrasne pripovedovalke zgodbe njihovega lastnika. Če si vzameš dovolj časa, da pogledaš človeka v oči in ga poskušaš začutiti boš videl, kaj oseba čuti (tudi do tebe), ali si mu všeč ali ne, kakšne volje je in podobno. Nato pride na vrsto celoten obraz. Ko opazuješ človeka kako se nasmehne se obraz razgovori. Pove svojo preteklost, nakaže tvoje misli in prikaže trenutno razpoloženje. A vse to je vidno samo tistemu, ki pozorno opazuje… Obstaja namreč več vrst nasmehov: iskren, iz srca, prisiljen, žalosten, prikrit, trpeč, razmišljajoč…
Ogromno ljudi začne po določenem času nositi na obrazu masko, ker so iz takšnih ali drugačnih razlogov prisiljeni zatirati sebe in s tem svoja prava čustva. K temu doprinese dosti okolica, okolje in ustanove, v katerih se gibajo (šola, podjetje, včasih celo doma). Zelo močan je tisti, ki se obnaša tako kot čuti in ne tako kot se to od njega zahteva. Učijo nas na primer: “Bodi priden in ubogaj.” V dosti primerih to pomeni: “Delaj kot ti rečemo/rečejo.” “Ne izgovarjaj se.” To pomeni tudi: “Ne misli s svojo glavo.” “Oni/mi že vedo/vemo kaj je dobro zate.” Pa je to res? Kdo ve kaj je dobro za nas? Včasih niti sami več ne vemo, ker se ne čutimo več. Naše misli niso urejene, zbegane so in ker niti uma ne obvladamo več, ne zaslišimo niti srca in njegove iskrene želje, hrepenenja, ki izhaja iz njega.
Kar opažam tudi je, da nas nihče ne nauči tekom življenja kako se imeti radi. Ko smo otroci smo povečini vsi deležni tega, kar potrebujemo: hrana, pijača, spanje, cartanje, ljubezen in predvsem pozornost. Ko odraščamo pa se to počasi zmanjšuje. Dostikrat smo prepuščeni sami sebi. V tem času se nam plete po glavi mnogo misli – vse od hrepenenja, vznesenja do globoke žalosti, včasih celo depresije. Ko smo mladostniki (kar priznajmo iskreno) nas misli o smrti in samomoru dostikrat spreletijo. Iščemo se. Ne vemo kdo smo. Ne vemo kaj je naša misija. Ne vemo od kod smo. Ne vemo kam gremo. In nenazadnje… Ne vemo kako se imeti radi. Zakaj nas tega nihče ne nauči? Kje se zalomi? Sama bi rekla takole: Starši nas vzgojijo po svojih najboljših močeh. Obstaja izjemno velika verjetnost, da jih imeti se radi niti njihovi starši niso naučili in nam nato predajo naprej najboljše možno. Ker nam to manjka, se v večini primerov obrnemo ven, v okolico. Da, to okolico, ki nam nekako že prej ni dala ljubezni in pozornosti, ki smo jo želeli, v upanju, da to dobimo. Iščemo ljubezen… Iščemo partnerja. Vsi si želimo biti ljubljeni in ljubiti če želite. Uh, in tukaj se zgodba nekako šele začne. Ljubezen ni pravljična in nekako ni vedno takšna kot smo si jo zamislili… V njej je ogromno solza, žalosti, trme, izsiljevanja, ”trpljenja”, neprespanih noči, skrbi in tudi ljubosumja. Želimo si zapolniti praznino, ki jo imamo. Tudi preko partnerja si želimo ugotoviti kdo smo, kaj smo, kam gremo… V bistvu vsa zgoraj napisana vprašanja, ki se nam porajajo. Čez čas dojamemo, da je tudi ljubezen za nas ena velika lekcija, ki pride zato, ker smo pripravljeni, da se nekaj naučimo. Nekaj, kar se še nismo. In tudi ena velika umetnost je, ker moramo razločiti, kdaj smo v njej prehitro obupali in kdaj smo zavlačevali. Kdaj smo si zaslužili več pa nismo dobili in kdaj smo pričakovali preveč. V ljubezni spoznavamo preko partnerja samega sebe. S tem ni nič narobe. V bistvu je super, saj si tako medsebojno pomagamo. V tem procesu samo ne smemo pozabiti nase. Ko smo v vezi namreč velikokrat nekako pozabimo nase in čez čas se zna zgoditi, da to pogrešamo… Nekako začnemo čutiti nemir, tesnobo v sebi. Zdi se mi pomembno, da najprej ustvarimo ljubeč odnos s samim sabo. Ugotovimo kaj nam je všeč, kaj nam ni tako zelo, kaj radi počnemo, kaj naša duša potrebuje, naše telo, naše srce…
Tudi če imamo otroka, ne smemo pozabiti na našega notranjega otroka. Ko smo nesrečni, lahko zelo malo ”damo od sebe”. Tudi sama še vedno delam na tem, da se čimbolj spoznam, da se osrečujem. Mogoče je to doživljenjski proces, a vredno ga je začeti. Rada bi delila z vami namreč to, da sem spoznala, da obstaja tudi samonasilje. Vem, da je v začetku težko dojeti, da je čudovito imeti rad samega sebe. (Marsikdo od nas to zamenjuje z egoizmom, narcisoidnostjo ali s čem podobnim.) Sama sem se mučila na ogromno načinov: sekiranje v nedogled, obremenjevanje s stvarmi na katere nisem imela vpliva, odrekanje hrani (kazni sama sebi), premalo razgibavanja telesa, premalo počitka, ponočevanje, preveč dela… Gnala sem se v nedogled. To zadnje, priznam še vedno počnem. A čedalje bolj se čutim in imam rada in prav vesela sem, ko se pocrkljam in si izkažem ljubezen. Bolj kot si pustimo čutiti samega sebe, se spoznavati, bolj se nam duša odpira. Kot prečudovita vrtnica je. List za listom se odpira, ker je njeno bistvo ranljivo, kot smo ranljivi tudi sami…
Vsem nam želim čimveč samoljubezni, tiste pristne, tiste, ki se razliva na vsa bitja zemlje…
Vir slike: https://encrypted-tbn3.gstatic.com/images?q=tbn:ANd9GcSD-XbqC-Vtpn7EXneMPHluzRhV5wwIdRucJbOL5aWi2PZ88j5LDQ
