Zlomljeno srce boli
Gledam mlado žensko pred sabo. Vse življenje je še pred njo, a ona skozi debele solze pove, da ga ni več. Njega. In brez njega ji ni do življenja. Vsi njeni gradovi v oblakih so podrti, razriti in zminirani. Ne verjame, da bo še kdaj zaljubljena in da bo ljubljena. Rana je preveč globoka in zdi se ji, da ji bo srce nehalo biti, ker jo tako boli.
Gledam njega, gospoda konec tridesetih. Torej v najboljših moških letih. Ko je prišel domov, je ni bilo več. Napisala mu je listek, da je odšla in da je ne bo več nazaj. Ne ve, zakaj in kaj je zagrešil, da ni več hotela biti z njim, ob njemu. Praznina stanovanja ni nič proti temu, da je mislil, da ga bo pobralo, dobesedno. Ni več jedel, ni hotel med prijatelje, da ga ne bi pomilovali in mu rekli »daj stari, napij se, poišči kako mlajšo pa bo!«, saj se je toliko poznal, da je vedel, da pri njemu to ne bo funkcioniralo. Ljubil jo je iz vsega srca. Ona je odšla brez pozdrava, razlage, obrazložitve. Podrla mu je svet in njegovo moško samozavest. Srce ga boli.
Kaj je skupno obema nesrečnima in žalostnima človekoma?
Imata zlomljeno srce. Zdi se jima, da ne moreta dihati, jesti, spati, funkcionirati. V možganih obeh odzvanja veliki vprašaj, predvsem besedica »zakaj«. Sprašujeta se, kaj sta narobe naredila, da sta ju partnerja zapustila. Mlada ženska še po sedmih mesecih ne funkcionira kot je poprej. Sicer hodi v službo, zaključuje študij, a kaj ko diplome nikakor ne more zbrano napisati. Misli ji uhajajo na njega tisto sekundo, ko se usede za računalnik, da bi skupaj spravila še zadnji del diplomskega dela, da končno finalizira mnoga leta pridnega študija. Ne gre ji. Avtomatsko opravlja enostavna gospodinjska dela, v službi funkcionira kot robot in k sreči ima razumevajoče sodelavke. Ko začne govoriti o njemu, jo žalost duši. Ni še v fazi jeze. Ker po globoki žalosti spričo izgube partnerja in s tem skupne prihodnosti sčasoma pride do preobrata in preidemo v fazo besa in jeze. Na njega, ker je tako neodgovorno stisnil rep med noge in ni premogel poguma, da bi ji povedal, kaj ga moti in zakaj ne more več biti z njo. Ne, je zgolj suho rekel, da se mu zdi, da je nima več rad in da mora še premisliti, kaj sploh čuti. No, potem postanemo običajno malo jezni tudi na sebe, a to šele, ko odžalujemo že nek kos v procesu žalovanja, ko že lažje z distance pogledamo na ta odnos in vidimo, da smo ga kdaj tudi sami posvirali in nismo jasno povedali, kaj si želimo ali česa nočemo.
Saj poznate kakšno dejansko zgodbo, ko ljudje rečejo, da je nekdo umrl od žalosti. Počilo mu je srce, ker ga je zavrnila. Za ta sindrom zlomljenega srca poznamo celo zdravniški izraz in sicer stresna kardiomiopatija oz. Tako-Tsubo kardiomiopatija, ki so ga prvič opisali na Japonskem. Sproži ga močan duševni ali telesni stres. Pri sindromu zlomljenega srca ne pride do zamašitve arterije kot pri srčni kapi temveč gre za napihnjenost ene od srčnih mišic.
Ena znanka mi je povedala žalostno zgodbo svojega brata, ki je študiral japonščino. Odšel je v Deželo vzhajajočega sonca ter se tam v času študija nesmrtno zaljubil v Japonko, ki pa ni hotela z njim v Slovenijo, ko je končal študij. Trpel je nekaj mesecev izgubo ljubljene ženske, starši in sestra so menili, da si bo sčasoma že opomogel, kot mnogi drugi, a nekega večera so ga našli mrtvega. Pri obdukciji so našli njegovo srce, ki je bilo veliko kot nogometna žoga. Zdravniki so jim povedali, da je umrl od zlomljenega srca.
Zato, dragi moji, bodite iskreni v partnerskem odnosu od samega začetka. Negujte ga skupaj z njim ali njo, pogovarjajte se, ljubite se, spričkajte se na primeren način, ne žalite in nikdar nasilno ne obračunavajte s svojo ljubeznijo. Ker vas lahko hitro in brez vnaprejšnjih opozoril doleti zgoraj opisana zgodba.
Ljubite svoje življenje, cenite in spoštujte osebo, s katero oblikujete ljubeč odnos.
