Usoda, ki izvira iz nas samih

Martin Kojc je zapisal, da je gospodar svoje usode, kdor ve, kako se mora vesti, da bi se zgodilo vse zaželeno.

Usoda je torej predmet našega soustvarjanja, ko zmoremo kolesa usode usmeriti v želeno smer. Vsak pozna in najde svojo smer v sebi.

Vedenje človeka v enakih okoliščinah izvira iz njegovih misli. Čeprav je resnica ena sama, odtenek nje doživlja vsak od nas nekoliko različno. Z vidika zavestne zaznave smo s petimi čutili sposobni zaznati le majhen delež informacij, medtem ko si njihov pomen vsak razloži nekoliko po svoje.

Pozimi sem srečala dve ženski iz istega kraja, prva je tožila nad neznosnim vremenom, drugi je vremo prijalo in je bila vedrega obraza. Usoda druge je bila videti v tem zimskem času prijetna, prve pa povsem nasprotna.

OGLAS

Kaj je torej tisto, kar zaznamuje usodo ljudi v istih okoliščinah tako različno?

Morda vsi vemo in razumemo, da kadar gledamo na svet z očmi negativnosti, opazimo več sivega in propadajočega, prav tako si tisto, kar je dobrega, obarvamo s temnimi pomeni.

Zakaj je potem toliko negativnosti?

Kljub zavedanju pomena pozitivnosti naša pozornost in nezavedne misli odločijo kako se počutimo. Če misli (nezavedna prepričanja) prinašajo pogoste občutke strahu, krivic, zlorab, apatije, jeze, žalosti in drugih neprijetnih čustev, jih je koristno prečistiti, na način da se vprašamo: »Zakaj se tako počutim?« in Kakšen pomen pripisujem zaznanemu?«.

V odgovorih razberemo prepričanja in v zvezi z njimi se je koristno vprašati, če izhajajo iz resnice: Ali podpirajo življenje? Če ga ne, jih lahko zamenjamo z resničnejšimi. Tu se ustavimo na zgodbi dveh ženic, zgolj da pojasnimo zgoraj navedeno na praktičnem primeru.

Iz pogovora s prvo je izhajalo, da je živela v prepričanju: življenje je eno samo trpljenje. Ko je opazovala vreme, je videla samo stvari, ki so ji to potrjevale in posledično je trpela za revmo, vsemi vremenskimi vplivi in luninimi menami, medtem ko je njeno počutje v osnovi izhajalo iz njenih misli o življenju.

Vas zanima, kako nastanejo nezavedna prepričanja?

Na naše razmišljanje vpliva naše »znanje«. V njegov krog poleg znanja iz izobraževalnih ustanov spadajo učenja, ki smo jih v učilnici življenja prejeli najprej od svojih staršev, prijateljev in drugih. Sem spadajo prepričanja o sebi, drugih ljudeh in svetu, naša samopodoba, spomini, vrednote, merila, vzorci in programi obnašanja. Nekateri avtorji navajajo, da že kot majhni otroci shranimo preko 70 % vzorcev in programov obnašanja od svojih rejnikov in to do starosti tretjega leta. Ti se v življenju odrasle osebe nahajajo v območju nezavednega uma. Če pogledamo zgoraj omenjeni ženici, so ti, kjer so škodljivi in iz odmika resnice, nezavedni vzrok, da v istem kraju vasi vsaka v isti vasi biva na povsem drugačnem planetu.

Življenje ima v vsem dober smisel in vedno najde pot naprej.

Nekateri pravijo, da se zavest človeštva dviga zelo počasi, da je potrebno več sto življenj za premik. Sprašujem se, zakaj je temu tako. Koliko je temu vzrok zgoraj nezavedno omenjeno znanje, ki se prenaša iz generacije v generacijo?

Čeprav razum človeka deluje v smeri, da se izogiba bolečini in strmi k rešitvam, ki prinesejo ugodje, ter je zanje potrebno najmanj napora, spoznavam, da nas samo razum ne more rešiti bremena znanja preteklosti, da se pri tem lahko uspešno obrnemo tudi na svojega notranjega modreca (dušo).

Kadar se znajdemo pod kolesjem usode se v obračanju na dušo lahko sprašujemo:

• Kaj mi želiš s tem, da trpim to breme (navedite, kar je pač že vaš slučaj), sporočiti?
• Kaj želi to breme v mojem življenju, da spoznam?
• Kakšno rešitev za moje težave mi to breme ponuja?

Nato se predamo občutku bremena, da stopi okove naših nezavednim misli s prejemanjem skozi ozaveščen dih. Če je breme v občutku npr. žalosti, si jo dovolimo v popolnosti občutiti.

Duša vedno pozna pot in včasih nas pot vodi do ovir, kajti te so pogoj, da napnemo in aktiviramo svoje moči za njihovo rešitev. Najtežja bremena in ovire so posvetitve življenja v nas samih, ko se zdi boleče tisto, kar odhaja, da se lahko rodi nova podoba nas samih.

Stvarnik je človeku dal tudi razum in lahko ga uporabimo za dosego želenega, kadar se prebijamo čez tegobe svojih psihičnih stisk proti želenemu cilju. Modrost je v izbiri cilja, ki je skladen z našim notranjim hrepenenjem.

Ko se v stiku s sabo obračamo na razum, se lahko vprašamo:

• Kaj si želim? Kaj mi to prinese?
• Katera želja, ki mi to prinese, je še boljša, bolj skladna in harmonična z mano?
• Kako lahko izbrano dosežem? Kakšne možnosti imam na voljo?
• Kako izbrano pot razdelim na etape? Kako bom vedel, da je posamezen odsek za mano?
• Kako bom spremljal svoj napredek?
• Kaj je prvi korak? Kaj lahko naredim že danes?

Če izbira človeka obrača njegovo kolo usode, lahko kolo nastavljamo na želeno smer na vsakem svojem koraku.

V življenju vsakega od nas sta dve poti.

Če zunanjo zaznamujejo premiki skozi čas, notranjo vodi odpiranje resnici in večnosti, zato imajo zunanji koraki odločilen pomen le, če jih spremlja tudi naša notranja rast, kajti ko postanemo to, kar si želimo, to ugledamo tudi v zunanjih okoliščinah.

Tako je človek lahko gospodar svoje usode, če se tako odloči, se odločitvi primerno vede, da se zgodi vse zaželeno.