Win–win se uporablja v poslovnem žargonu, pa sem prenesla to frazo še v moje delovanje in svetovanje. Kaj to pravzaprav pomeni?
Skozi komunikacijo in sodelovanje lahko na primer v partnerskem odnosu dosežemo določeno stopnjo konsenza, se pravi soglasja in s tem si utremo pot do rešitve, ki bi bila zadovoljiva za oba.
Ampak kako pa mi izvemo, kaj je za partnerja pomembno?
Vedno vztrajam, da ne ugibamo ali predpostavljamo, da smo baje prepričani znotraj nas, a ne povemo na glas, temveč na glas izrazimo naše želje ali potrebe, enako stori partner in iščemo pot, ki bi vodila k vsaj približno zadovoljujočem rezultatu. Se pravi, da se potrudimo in izvemo kaj je njemu pomembno ali kaj si želi. No, saj sami verjetno veste, da ne marate, da vas kdo sili v nekaj kar vam ni po godu, zato pa se dajmo pogovarjati na vljuden in prijazen način toliko časa, da se oblikuje rešitev. Ali če hočete, win-win (zmaga za oba).
V ozadju takšne komunikacije je spoštovanje partnerja in vsega kar o njemu vemo. Ker ga ljubimo in nam je pomemben, naj nam ne bi predstavljalo težave mu prisluhniti, razmisliti o njegovih besedah in kaj sploh sporoča.
Kako si mi sami interpretiramo njegove potrebe? Ali jih razumemo? Mogoče zgolj prikimamo, da nam preneha sitnarit, a nimamo pojma kaj je v resnici rekel, sporočil?
Ja vidite, pa se začne zanka slabe komunikacije, ko kar izklopimo sogovornika in nismo osredotočeni na to, kaj nam želi povedati. In največji hudič je v tem, da se potem takšne zanke nabirajo in skozi nekaj let se partnerja sploh več ne slišita, nimata pojma kaj se v resnici v njima dogaja, živita iz dneva v dan, pogovarjata se o logistiki prevoza otrok po dejavnostih, pa kdo gre kaj kupit v trgovino, pa kam bodo šli na dopust in kaj bo za večerjo.
Ne rečem, da takšno življenje ni v redu. Je rutina in je navada, prihrani nam mnogo energije in čas mineva. Ker pa sem sama priča mnogim umirajočim odnosom, ker sta se partnerja prenehala ljubeče pogovarjati in se predvsem slišati, sta se zataknila v rutino in samoumevnost, ki sta zelo kritični kategoriji skupnega življenja, ker nosita v sebi klice potrebe po spremembi, ki včasih rezultira v nezvestobi.
Povrnimo se k win-win rešitvam.
Prosim, vzemite si čas in se za hip ustavite sami pri sebi, v tihoti vaših notranjih misli pa naredite ljubečo samoanalizo v smislu, ali sem srečna in umirjena v odnosu, kaj pogrešam, kje so rezerve, kako lahko sama prispevam k boljšemu razumevanju in ali sem ga (še) pripravljena poslušati, saj včasih res ne razumem kaj mi govori. Povprašajte se v takšni introspekciji, kaj si v resnici sami želite? In ali znate to sploh na glas povedati.
Včasih imamo v sebi zamisli kako naj bi potekal odnos in na kakšen način bi se vidva pogovarjala, a nekako včasih ne znata pristopiti k pogovoru. No, resnici na ljubo pa tudi pogosto ne želita več, saj so se med vama zaradi slabe komunikacije v preteklosti že zelo nakopičile zamere in očitki, ki mogoče do danes sploh še niso bili na glas izrečeni.
Nekje je potrebno začeti čistiti vaše srce polno grenkobe in razočaranj, ki so se nabrali. Ste dovolj pogumni?
