OGLAS

Življenje je popolno in brezmejno

Po odgovore na nekaj osnovnih vprašanj o šamanizmu smo se obrnili na Tonyja Samaro, šamana, ki to starodavno pot duhovnega razvoja in zdravljenja širi po vsem svetu, tudi v Sloveniji.

Po več letih življenja v zenovskem samostanu, kamor je prišel pri rosnih štirinajstih letih, se je podal v džungle Južne Amerike, v Amazonijo in v Ande, kjer ga je skupnost šamanov posvetila v svete oblike zdravljenja teh starodavnih ljudstev. Po nekaj letih je zapustil Južno Ameriko, da bi to globoko modrost poučeval in jo širili po svetu.

Tonyja Samaro obiskujejo raznovrstni ljudje z vseh koncev sveta, ki iščejo duhovno vodstvo ali pa samo izkušnjo bivanja v njegovi navzočnosti. Tony je ogledalo, ki kaže, kaj vse je možno in kako neskončni so človekovi potenciali. Kot večina duhovnih učiteljev se tudi Tony Samara zavzema za praktično notranje delo in osvoboditev. Uči z osebnim zgledom in navodili: prek rastočega duhovnega zavedanja, ne pa umskega napora vodi iskalca k spoznanju blaženosti tukaj in zdaj.

OGLAS

Ali je šamanizem, ta skrivnostni nauk starodavnih modrecev, mogoče prilagoditi sodobnemu človeku? Ali tudi mi lahko začnemo živeti življenje, ki temelji na tej modrosti prednikov? Za kaj sploh gre pri šamanizmu?

Šamanizem je seveda mogoče prilagoditi in ga prakticirati v sodobnem svetu. Na tej modrosti naših prednikov lahko utemeljimo svoje življenje, četudi živimo na razvitem Zahodu. Naši predniki so namreč razumeli, da svoboda izhaja iz prilagajanja vesolju, kjer je vse Eno in kjer Eno izraža vse. S pospešeno polarizacijo sodobnega sveta, ki ga vodijo sebične želje, nasprotja in spori, izhajajoči iz vase usmerjenega sebstva, smo izgubili občutek ravnovesja, zato smo izpostavljeni veliki nevarnosti bivanja v sebičnem svetu, ki se odmika od življenja.

Pomembno je ustvariti vez med globokim ravnovesjem Narave, ki je bistvo življenja, in našimi vsakodnevnimi dejavnostmi – ta potreba je zdaj večja kot kdajkoli prej. V prihodnosti bo na področju gospodarstva, filozofije, politike in v mišljenju globalnih družb nasploh to ravnovesje najbrž običajnejše, saj bo vse več ljudi prakticiralo duhovne discipline, usmerjene k razumevanju tega harmoničnega cilja. Človeštvo bo vedno imelo prednost pred smrtjo, tako kot bo imela svoboda vedno prednost pred omejenostjo.

Kaj je bistvo šamanizma? Kaj ga dela posebnega?

Šamanizem je poseben zato, ker razume svobodo kot dar narave in vesolja človeštvu. Človek lahko v popolnosti doživi svobodo kot dar šele takrat, ko življenja ne dojema skozi zavest notranjega jaza. Pri duhovnem delu gre torej za razumevanje in preseganje negativnih sil, ki nam onemogočajo, da bi se prepustili življenju. Te sile pravzaprav izražajo neravnovesje. Izbiramo lahko, ali bomo živeti skladno s silami neravnovesja – ali pa ustvarili ravnovesje s tem, da bomo živeli v skladnih odnosih z naravo, z vesoljnimi silami, o čemer nas uči šamanizem. Tako so ravnali naši predniki in nekateri ljudje v tradicionalnih družbah tako ravnajo še zdaj. Pesti jih veliko manj motenj kot ljudi v razvitem svetu.

S šamanizmom ste se srečali v deževnem pragozdu Amazonije – pri ajahuaskerih. Kaj uči ta oblika šamanizma?

Naše razmerje do naravnih zakonov je najpomembnejši vidik šamanistične kulture, zato razumejo Mater Zemljo kot živo duhovno vodjo, ki zagotavlja ravnovesje na vseh poljih življenja. V zahodnih družbah Zemljo le redko razumemo na ta način, saj smo pogojeni s strahom, ki pa je iluzija. Sredstva, ki naj bi nam prinesla harmonijo razuma, telesa in čustev, ves čas iščemo zunaj sebe, pri čemer ne opazimo, da harmonijo sestavlja najvišja sila vsega živega. Ta občutek povezanosti z vsem, je prvinsko stanje človeštva.

Kako je potekala vaša posvetitev? Nam lahko poveste kaj več o magičnem napoju ajahuaska – temu mostu med dvema svetovoma, ki ga pri svojih obredih uporabljajo ajahuaskeri?

Ko sem prišel v amazonski pragozd in se srečal s tamkajšnjimi šamani, sem bil prepričan, da je bilo moje telo čisto, saj sem že prej užival zdravo hrano in si s postom razstrupljal telo. Toda nekega dne so mi ajahuaskeri, šamani, ki uporabljajo rastlino ajahuaska, na moje veliko presenečenje dejali, da je moje telo onesnaženo s težo preteklosti. Začeli so pripravljati zvarke, ki so bili precej neprijetnega okusa, zaradi katerih sem bruhal sedem dni. Moje telo je močno oslabelo.

Kljub temu sem se zavedal, da nisem bruhal samo na telesni ravni: na drugi ravni sem iz uma iztiskal vse negativno. Z bruhanjem sem se osvobajal bolezni iz preteklosti. Pod vodstvom šamanov sem lahko drugače gledal na trpljenje in doumel, da je vzrok za trpljenje neravnovesje, to neravnovesje pa ne sme biti skrito, saj je ključ do ozdravitve.

Dosegel sem stanje, v katerem sem odpustil svojo umsko in čustveno programiranost. Če sem imel sprva številne dvome v delovanje teh prvobitnih ljudi, sem jih sčasoma vzljubil in vstopil v ritem gozda. Proces slabljenja je bil proces očiščevanja telesa, pa tudi navezovanja stika z duhom gozda. Zame je bilo nujno, da sem se opustil občutek ločenosti od bistva življenja. Skrivnost bivanja je v tem, da človeka tedaj, ko je na nekaj pripravljen, to tudi doleti! Ajahuaskeri so mi povedali, da sem se rodil za to, da postanem šaman, in da me bodo, seveda z mojim soglasjem, v to posvetili.

Po posvetitvi ste se iz pragozda odpravili v Ande, med šamane huačuma. Ti slovijo po uspešnem zdravljenju bolezni. Katere bolezni zdravijo in kako?

Pri zdravljenju gre za preobrazbo uma in duha, ki nas pripelje do razumevanja, kako prakticirati ravnovesje v svojih dnevnih mislih in globokih čustvih. Telo je v tem smislu kot tempelj, ki vsebuje duha.

Šamanizem huačuma je tradicionalna, predinkovska oblika zdravljenja, ki še vedno živi v Andih, na izoliranih območjih Peruja, Bolivije in Ekvadorja. Pridruženi so ji tudi verski vplivi, zlasti katoličanski. Življenje prebivalcev teh krajev je prepolno mističnih templjev, svetih mest in nenavadnih dogodkov (kraji moči, prikazovanja, duhovi, NLP-ji, ki jih razumejo kot duhove, itn.). Metode zdravljenja in duhovnega razvoja, povezane s šamanizmom huačuma, se bolj kot na religijo, filozofijo ali alternativno terapijo nanašajo na uporabo konkretnih izkušenj. Zdravljenje je sestavljeno iz življenja, ki raziskuje vse štiri človekove razsežnosti: telo, um, čustva in duh.

Šamani huačuma verjamejo v moč namere. Kaj je namera, o kateri pripovedujejo? Nam lahko razložite razliko med voljo in namero? Od kod sploh namera?

Večino ljudi vodi volja. V življenju navadno počnemo stvari zaradi svoje volje, zaradi svojega ega, ki ustvarja približno takšno logiko: “Hočem to”, “Hočem ono”, “Ko bom imel to in to, bom srečen in ne bom več trpel” … Toda volja nam kaže svet, ločen od tistega, kar je v resnici. Sindrom “hočem to” ustvarja začarani krog ljubosumja, jeze in teme, ustvarja svet strahu, dvoma in nelagodja, odmika nas od našega resničnega jaza, ki je povezan z radostjo, ljubeznijo in s svetlobo.

Čustveni in razumski strahovi, ki koreninijo v našem telesu in umu, se nam utegnejo zdeti stvarni, toda to je samo iluzija, del nestvarnega “jaza”. Ta oblika videnja se odraža v strahu pred starostjo, osamljenostjo in smrtjo.

V nasprotju z voljo, ki jo vodi ego, namero vodita srce in naše notranje bitje. Namera je izraz čiste ljubezni, ki jo čutimo do vseh stvari in vseh ljudi. Ne sklicuje se na preteklost ali prihodnost, marveč na globoko prisotnost polnosti življenja. Ko ni ničesar, kar bi si ego želel, ni več stresa. Če obstaja čista namera, so um, telo in duh sproščeni. Bolj ko nas ta namera sprošča, bolj smo navzoči v čisti radosti in sreči, ki sta del življenja in ki ju ne bi smeli iskati zunaj sebe. V skupnostih huačuma je življenje s čisto namero obnašanje, ki si izposoja ritme narave.

Ko šamani izvajajo zdravilske obrede, se postavijo v prostor čiste ljubezni, radosti in sreče – s tem zagotavljajo, da je njihova namera čista. Ponujajo darove Materi Naravi in vsem oblikam življenja, pri čemer izkazujejo spoštovanje in povezanost z vsem, kar jih obdaja. Njihov dar ni molitev, marveč prej izraz njihove namere. S približevanjem našega bistva dinamiki življenja ubežimo podobi stvarnosti, ki jo ustvarja naš ego, in krepimo zavest življenja, namesto da bi hrepeneli po vsem. Udeleženi smo kot delček Enosti, ne pa iz prostora želje.

Sanje. Vsi med spanjem prejemamo podobe – mar to pomeni, da imamo vsi ljudje univerzalne sanje? Kaj nas učijo? Kakšen je pomen sanj v šamanski kulturi?

Blagoslovljeni smo, da lahko sanjamo vsako noč, čeprav se sanj ne spomnimo. Sanje so čudovito sporočilo, ki spremlja pot k znanju. Pustimo knjige, povabimo ego (v njegovi obupani težnji po intelektualiziranju vsake izkušnje), naj se umiri, in spoznajmo, kako šamani ravnajo s sanjami.

Predvsem pa svoje sanje jemljimo resno. Če sanjamo, da letimo, ustvarimo obred, ki časti letenje, oblecimo se kot kondor, pojdimo v gore in se simbolično naučimo leteti. Če menimo, da je to nemogoče, ne bomo skočili – zaradi strahu, da bomo padli. Če naj razumemo svoje sanje, moramo nujno pustiti ob strani ego in pogojevanje ter se približati sanjski stvarnosti. Ljudje, ki imajo pogum, da skočijo in resnično letijo, to počnejo v netelesni razsežnosti.

Ne bežimo pred sanjami. Bodimo pogumni. Vstopimo v sanje, da dojamemo ta edinstven jezik. Bolj ko se ukvarjamo s sanjami, bolj ko razumemo njihovo kompleksnost, bolj smo seznanjeni z različnimi ravnmi svoje zavesti in bolj nam pomagajo, da se zavemo znanja in modrosti, ki prebivata v vseh nas.

Po vašem nauku ima hrana, ki jo uživamo, veliko moč. Kako nam pomaga pri razvoju oziroma doseganju stanja višje zavesti?

Hrana in prehranjevanje sta temeljna za notranje blagostanje in telesno zdravje. Hrana ni le snov, ki vzdržuje telo, pač pa vsebuje tudi duhovno in čustveno energijo. Energija, ki jo daje, je nadvse pomemben vir. Pomaga nam ustvariti zdrave temelje svojega templja (fizično telo) in zagotavlja notranje delo, tako da preobrazba poteka tiho in skladno. Zato je uživanje hrane, ki je sveža in polna energije, v šamanski praksi osrednjega pomena.

Prepričan sem, da je to, kar jemo, pa tudi to, kako jemo, zrcalo našega duhovnega razvoja. Nikoli ni modro kupovati predelane hrane, ki jo tako pogosto srečujemo v televizijskih oglasih, v restavracijah in menzah. Kako naj takšna hrana vsebuje enako življenjsko silo kot sveže sadje in zelenjava? Kako naj bo takšno prehranjevanje duhovno? Za tradicionalna andska ljudstva je to srhljivo in ustreza počasni smrti: je povabilo fizičnemu telesu, da s starostjo zlahka zboli.

Je dihanje res tako ključno za srečnejše življenje? Saj vsi dihamo, brez dihanja bi namreč ugasnili … Ali dihamo narobe? Kako lahko s pravilnim dihanjem dosežemo višjo raven energije in boljši stik s seboj?

Stanje višje zavesti, ki nas povezuje z bistvom stvari, je nemogoče doseči, če imamo, tako kot večina ljudi, vzorec plitvega in nepovezanega dihanja. To se zgodi, ko telesno in energetsko telo poosebljata strah in sta ločena od Ljubezni, tega življenjskega toka. V tem primeru se dihanje spremeni in skrajša. Tudi drža in energija našega telesa ostajata vklenjena v strah in pritegujeta energijo negativnih situacij, celo če je to samo ena stvarnost, ki jo ustvarja iluzija naših misli. Tovrsten vzorec plitvega dihanja nezavedno izraža našo ločenost od zamisli, da je Življenje popolno in brezmejno.

Stvarnosti v tem primeru ne moremo doživeti v njeni celotnosti. Osupljivo je videti, kako se takrat, ko sprejmemo življenje, izboljša naše zdravje, razum doživlja prebliske razsvetljenosti in naš srčni utrip se upočasni. Upočasnitev srčnega ritma prispeva k večji vsebnosti kisika v krvi ter sprošča mišice in organe, to pa podaljšuje življenje in omogoči, da cenimo preproste stvari. S pravilnim dihanjem torej lahko dosežemo blagostanje in veselje v duhovni in čustveni domeni, pa tudi v globinah svojega bitja.

Kaj nam postavlja meje pri osebnem izkustvu in napredovanju v življenju?

Sodobni svet ustvarja materializem na vseh področjih – v politiki, znanosti, medicini … Te omejitve, ki so jih postavili ljudje sami, so postale stvarnost, s katero se srečujejo in ki pomenijo ovire: kolektivno vodena volja. Ta jim onemogoča, da bi razumeli moč univerzuma in videli, da je proces življenja veliko bolj zapleten, kot se zdi. Po mnenju šamanov zahodni svet živi v iluziji, ki jo je sam ustvaril, v iluziji, ki izhaja iz dejstva, da so si dovolili biti omejeni.

V nasprotju s tem stanje neločenosti okrepi naše občutke, opominja nas na prvinsko stanje človeštva in na neverjeten potencial, ki je prirojen vsem nam.

Kako lahko v svoje življenje vnesemo več radosti?

Veselje ne prihaja iz samoomejevanja, marveč iz osvobajanja od omejitev. Če je naše dihanje omadeževano z negativnostjo, resnično ne moremo doseči znanja, saj se omejujemo. Jeza, depresija in nesreča nas zaklepajo v iluzijo, ki smo jo sami ustvarili in ki nas oddaljuje od radosti ter od sreče, ki se zadržujeta v najglobljem delu našega bistva. Enost dosežemo s preseganjem svojih omejitev in ne z njihovim spreminjanjem ali uničenjem. Lahko jih skušamo preseči že s tem, da se za nekaj minut postavimo pred ogledalo ter opazujemo svoj prsni koš, trebuh, ramena in celotno podobo, ki jo vidimo v ogledalu. Ali dihamo globoko? Globoko dihanje v trenutek je najlažji način čaščenja Življenja in svojega bistva. S tem začenjamo sprejemati življenje ter ga živeti radostno in svobodno.

Posvetitev – rojstvo občutka enosti
Šaman lahko začne z delom zdravilca šele tedaj, ko preživi to, kar se imenuje izkušnja smrti in vnovičnega rojstva, smrt trpljenja in vnovično rojstvo videnja stvari, kjer referenčna točka ni več ego, marveč vesolje: vse je povezano z vsem, pripoveduje Tony. “Med mojo posvetitvijo, ko so mi dali piti ajahuasko, je gozd in mene zajel strašen vihar. Doživel sem najhujši strah v življenju. Moje telo je razpadalo, se razkrajalo, mislil sem, da bom umrl. Zaman sem klical na pomoč bogove vseh religij. Pred menoj se je prikazala velikanska kača in me začela požirati. Razumel sem, da kača pomeni utripanje energije vesolja. Nič več se nisem bal, da bom umrl. Izgubil sem občutek za zunanji svet. Moje telo je postalo del univerzuma. Razvil sem občutek enosti.
Posvetitev je spremenila moje dojemanje stvarnosti. Ko se je moj duh osvobodil prejšnjih programov, je bil zmožen zaživeti čarobnost in radost bivanja.”

Avtor: Tili Kojić
www.viva.si

Oglas