Verjamem, da vsi vemo vse o tem, kako skupaj živeti še z nekom, v našem primeru s partnerjem. Kraka opomba: s besedo »partner« je mišljeno imenovanje tako v moškem kot v ženskem spolu. Kljub temu lahko zatrdim iz praktičnih primerov, s katerimi se ukvarjam v Svetovalnici, da temu ni tako. Pari vse prevečkrat pozabijo, da njuna veza ni samoumevna.
Ko posameznika ugotovita, da želita skupaj živeti in si začeti življenje organizirati v smislu skupnosti, bi istočasno morala na nekakšen tečaj priprav na skupno življenje. Zakaj? Zato, ker dva individuma s svojimi potrebami, željami, z zgodovino primarne družine in vizijo skupnega življenja tvorita svoje nove partnerstvo in posledično običajno tudi družino, ko dobita otroka. Vendar je to zapleten proces in že na začetku lahko partnerja »padeta« v začaran krog nezadovoljstva, obtoževanja in nerealnih pričakovanj, ki pa jih nikoli ustrezno ne izrazita.
Namreč, po obdobju zaljubljenosti in nore privlačnosti pride čas za streznitev in postavljanje realnih temeljev za novo skupnost. Predlagam, da naj le-ta temelji na odkritem sporazumevanju, poslušanju, empatiji, spoštovanju razlik in v argumentiranju svojih mnenj.
Če si partnerja želita zdravega odnosa, se bosta tudi zavedala, da je v odnos potrebno vlagati energijo, čas, trud in da nič ni samo po sebi umevno. Priprave na skupno življenje naj se začnejo že ob misli, da bi dva zaživela skupaj ter kaj vse to potegne za seboj. Različnosti svojih značajev, navad in želja naj jasno in odkrito pokažeta ter se ob razlikah sprejemanja tudi iskreno pogovorita, brez obtoževanj in pritiskov.
Vsekakor naj ob nesoglasjih že na začetku poiščeta pomoč svetovalca za partnerske odnose kajti močneje načet odnos je kasneje še težje popraviti in utiriti v tiste tirnice, ki so za oba sprejemljive in zadovoljujoče.
Avtor: Melita Kuhar Pucko, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok
www.svetovalnica.si
