Judovska zgodba: Dva brata

OGLAS

Dva brata, eden samski in drugi poročen, sta imela veliko in rodovitno posestvo, na katerem je raslo žito v izobilju, ki sta si ga delila na enaka dela.

Na začetku je vse gladko teklo. Toda v nekem trenutku se je poročeni brat začel ob žetvi ponoči zbujati, saj ga je vznemirjala misel: “To ni pravično. Moj brat ni poročen, vendar si vzame samo polovico pridelka, jaz pa imam ženo in pet otrok, tako da bom imel na starost, vse kar bom potreboval. Kdo pa bo pomagal mojemu ubogemu bratu? Za prihodnost si mora priskrbeti veliko več od mene, saj potrebuje več kot jaz.” Nato je vstal iz postelje, pohitel k bratu in v njegovo kaščo stresel vrečo žita.

Tudi samski brat se je začel ponoči zbujati in razmišljati: “To ni pravično. Jaz požanjem toliko pridelka kakor moj brat. On ima družino, ki jo mora nahraniti, jaz pa skrbim samo zase. On potrebuje več žita, da lahko preskrbi vso družino.” Odpravil se je proti svoji kašči. Tam je vzel toliko žita, kolikor je lahko nosil, in se napotil prek polja v bratovo kaščo. Nato se je pomirjeno vrnil v posteljo in brezskrbno zaspal.

OGLAS

Brata sta se naslednji dan odpravila vsak proti svoji kašči. Kar nista mogla verjeti svojim očem. V kašči je bilo namreč toliko žita kot dan pred tem. Brata sta znova skupaj delala na polju, vendar nista govorila o tem, kar se je zgodilo.

Naslednji dan sta storila isto. Najprej je starejši brat vzel toliko žita, kolikor je le lahko, in ga odnesel v bratovo kaščo, nato pa je njegov brat storil isto, pri čemer sta se brata za las zgrešila. Naslednje jutro sta brata znova začudeno preštevala žito, saj se njegova količina ni prav nič zmanjšala. Brata sta o tem še naprej molčala.

Tretjo noč sta oba pozno vstala. Luna je zašla in odpravila sta se vsak proti svoji kašči. Znova sta nabrala toliko žita, kolikor sta le mogla, in se napotila čez polje vsak proti kašči svojega brata. Bilo je tako temno, da sta sredi polj skoraj trčila. Ustavila sta se in strmela eden v drugega. Radostno sta se zasmejala. Odvrgla sta butari in se za dolgo objela. Obljubila sta si, da si bosta vedno pomagala, ne glede na to, kaj se zgodi.

Pravijo, da je lahko kralj Salomon, ki je vladal temu mestu, razumel jezik živali. Te so mu pripovedovale o bratih in njuni zgodbi o velikodušnosti. Kralj je bil tako ganjen, da se je odločil zgraditi velik tempelj tam, kjer sta se brata srečala.