Kaj se najprej zgodi?
Ne spomnim se, da bi lebdel nad telesom,
ga opazoval od zgoraj ali kaj podobnega.
Najbrž sem komaj čakal, da odidem od tam.
Takoj sem vedel, da sem mrtev, in to sem sprejel.
Bil sem nadvse pripravljen na to, kar me je čakalo.Ne vem, s kolikšno hitrostjo sem potoval.
Preprosto sem se počutil lahkega, razbremenjenega,
ko me je povleklo v sobano z gosto srebrnkasto modro svetlobo.
Ljudje, ki doživijo obsmrtno izkušnjo, včasih pravijo, da so šli skozi predor. Jaz uporabljam izraz »sobana«, kajti predor ima strani, a ne glede na to, v katero smer sem pogledal, povsod se je v nedogled širila svetloba. Razlika je najbrž v tem, da sem imel jaz enosmerno vozovnico, oni pa povratno.
In čeprav nisem imel več telesa, se mi je zdelo, da ga še imam in da se zdravi. Svetloba v sobani je prodirala vame in zaradi nje sem se počutil vse bolje, ko me je vleklo navzgor. Celile se niso samo rane od avtomobilske nesreče.
V prvi nanosekundi, ko se me je dotaknila svetloba, je zbrisala vse neprijetno in škodljivo, kar sem doživel v življenju: tako telesno kot umsko in čustveno.
Kmalu se je tik ob meni pojavil očka. Bil je mlad, nasmejan in čeden kot le kaj. Šalil se je in me spraševal: »Kje si hodil tako dolgo?« Enkratno je bilo videti očka, vendar se mi zdi, da je bil tam zato, da bi jaz izkusil domačnost na neznanem ozemlju. To pravim zato, ker je bil z menoj samo del poti. Očka nikakor ni bil »glavna atrakcija«.
Najpomembnejša je bila namreč srebrnkasta svetloba in zabavno razpoloženje, ki jo je prevevalo. Ta zdravilna svetloba je bila prežeta z veseljaškimi občutki – kot bi me vabila z besedami »dobrodošel doma, sin.«
Ne morem reči, kako dolgo sem lebdel v zdravilni sobani, saj nimam več občutka za čas. Lahko pa rečem, da je bila sobana kot nekakšen kozmični porodni kanal, skozi katerega sem vstopil v to, novo življenje.
Ljubica, vedi, da mi ni nič več težko. Nobene krutosti ni več. Iz sobane sem zdrsnil naravnost v veličastno vesolje. Breztežno me nosi skozi vesolje, okoli mene pa se svetlikajo te čudovite zvezde, lune in galaksije.
Celotno okolje je prežeto z nekakšnim brnenjem, ki me tolaži – kot bi mi prepevalo več tisoč glasov, ki so tako daleč, da jih komaj slišim. In čeprav ne morem zares reči, da me je kdor koli prišel pričakat ali pozdravit, sem takoj, ko sem prišel iz sobane, začutil božansko navzočnost – prijazno, ljubečo, dobrohotno navzočnost – in to je resnično zadostovalo.
Poleg božanske navzočnosti okoli sebe zaznavam tudi bitja – lahko bi jim rekel višja bitja. Ne morem pojasniti, zakaj uporabljam besedo »bitja« in ne ednine – preprosto vem, da jih je več. Ne morem jih videti ali slišati, lahko pa čutim, kako se gibljejo, švigajo mimo mene in počnejo različne stvari, povezane z mojo malenkostjo. In čeprav nimam pojma, kaj so ta bitja, lahko rečem, da je lebdenje v vesolju vzneseno, ne grozno, saj zame skrbi ta nebeška ekipa.
Zrem dol na Zemljo in ta je res pod menoj. Kot bi bila na nebu luknja, luknja med svetovoma – pogledam skoznjo in te vidim. Vem, kako močno te je užalostila moja smrt. Žalost ni najboljša beseda. Raje bi rekel, da si prikrajšana.
A smrt ni tako resna, kot se ti zdi, ljubica. Za zdaj v njej izjemno uživam. Pravzaprav ne bi mogla biti boljša.
Smrti nikar ne jemlji preresno. Enako velja za življenje.
Tako se boš precej bolj zabavala.
To je ena od skrivnosti življenja. Ti zaupam še eno?
Tudi poslavljanje ni tako resno, kot se zdi,
saj se bova spet srečala.
Tako hitro, kot se je Billyjev glas pojavil, se je tudi razblinil. Sedela sem na postelji, v naročju pestovala rdečo beležnico, na prvih straneh pa so bile z mojo pisavo zapisane Billyjeve besede.
