Prebujenje.
Ko padejo maske, ostane resnica.
Nekega dne se zgodi. Svet se ne spremeni, a ti ga vidiš drugače. Nekaj v tebi se pretrga – kot nevidna nit, ki te je dolgo držala v iluziji. In nenadoma si tukaj. Prvič resnično tukaj.
Prebujenje ni nežen proces. Ni lahkoten prehod iz teme v svetlobo. Je potres, ki zruši stare strukture. Je val, ki odnese vse, kar ni bilo resnično. Je trenutek, ko ne moreš več lagati sebi, ko besede, ki si jih nekoč izrekal brez pomena, izgubijo svojo težo. Ko se prebudimo, ne postanemo nekdo drug. Postanemo tisto, kar smo vedno bili – a tokrat brez mask, brez vlog, brez iluzij.
Kolikokrat smo živeli v prepričanju, da moramo biti nekaj drugega?
Da moramo igrati igro, v kateri se izgubimo?
Kolikokrat smo verjeli obljubam – svojim ali tujim – vedoč, da jih nikoli ne bomo izpolnili?
A zdaj ni več prostora za to. Ko padejo maske, ostane gola resnica. Ne tista, ki jo govorimo, da bi se bolje počutili. Ne tista, ki jo prilagodimo, da bi jo drugi lažje sprejeli. Ampak resnica, ki je. Taka, kot je. Taka, ki ne potrebuje opravičil, olepšav, pretvarjanja.
Ko se prebudimo, duša vstane.
Nedolžna in močna hkrati. Pripravljena na življenje, a tokrat brez okovov ega, brez potrebe po nadzoru, brez strahu, da ne bo dovolj. To ni trenutek, ko postaneš popoln. To je trenutek, ko si končno resničen. V tem trenutku ni več laži, ni več iluzij, ni več obljub, ki jih ne boš izpolnil. Obstaja samo ta trenutek – svet v svoji najčistejši obliki, v katerem ni ničesar drugega kot resnica tukaj in zdaj.
Če se ti zdaj zdi, da vse razpada, če se počutiš, kot da izgubljaš tisto, kar si mislil, da si – ne boj se. To je le luščenje plasti, ki niso bile tvoje. Naj se zgodi. Dovoli si pasti. Dovoli si izgubiti tisto, kar nikoli ni bilo resnično, da bi lahko prvič stal na trdnih tleh.
Prebujenje ni konec – je začetek.
Zdaj veš, kdo si. In zdaj lahko končno začutiš življenje. Čas je, da narediš korak k Sebi in poOstaneš kar si v resnici.
