Ves izčrpan in lačen sem sam nadaljeval pot skozi vlažno črno noč. Na obeh straneh zapuščene ulice so se v temi zarisovale razpadajoče lesene hiše.

Mojo pozornost pa je pritegnilo nekaj drugega. V daljavi sem zaslišal divje tuljenje psov. V meni je naraščal strah in začel sem se spominjati opozoril potujočih sadhujev o potepuških psih: kako se ponoči klatijo v podivjanih krdelih, obkolijo žrtev in jo vse bolj stisnejo v krog, potem pa jo divje napadejo, raztrgajo na koščke in v trenutku požrejo. Skoraj takoj, ko sem pomislil na to, me je na prazni ulici izsledil potepuški pes, ves penast okrog gobca. Z dvignjeno glavo je zatulil v nebo.

Čez nekaj sekund se je vame zakadil trop podivjanih psov. Bilo jih je šest ali osem. Preveč sem bil iz sebe, da bi jih preštel. Zavedal pa sem se, kaj pomeni bela pena, ki jim je kapljala iz popadljivih gobcev. Te zverine so bile stekle. Z očmi, izbuljenimi od besa, so me obkrožile in ves čas divje renčale ter me hotele raztrgati. Psi so bili koščeni in skoraj brez dlake. Ob njihovem nezemeljskem zavijanju sem okamnel. S penastimi gobci in čekani, s katerih je curljala strupena slina, so me še bolj stisnili v krog. Da me ne bi napadli od zadaj, sem se prilepil ob neko hišo in v temi molil. Kaj naj storim?

Takrat sem se, kot bi se prebudil iz zamaknjenosti, spomnil na sprehajalno palico, ki mi jo je dal Rama Sevaka Svami. Z njo sem začel divje zamahovati sem in tja. Trop se je odmaknil in le kakšen meter in pol od mene naredil polkrog. Vsakega podivjanega psa, ki je planil naprej, sem s palico mahnil po gobcu. S koščenimi rokami sem tolkel z vso silo. Naskočila me je še ena divje renčeča zver. Z vso močjo sem jo udaril. Vsak napadalec, ki sem ga treščil s palico, je za trenutek odskočil in nato spet planil v napad. Tuljenje se je razlegalo v noč. Psi so se kar naprej zaganjali vame in vedno znova mi jih je uspelo odgnati. Ampak bolj ko sem se boril, bolj so me oblegali. Vohali so moje meso in kri. Čutili so, da sem izčrpan. Nisem imel časa razmišljati. Ves čas sem moral z vso močjo vihteti palico. Če bi se vsaj enemu psu uspelo prebiti do mene, bi krdelo planilo name in me v hipu požrlo. Je to moja usoda? Da končam kot pasja hrana?

Moč mi je pojemala. Ker so čutili neizogibno zmago, so začeli še bolj divje in oglušujoče renčati. Hoteli so me pokončati in so me tako tesno obkolili, da sem skoraj omedlel od njihove zaudarjajoče sape. V vročici in obupu sem nemočno molil za milost. Počutil sem se čisto samega in na robu smrti. Takrat sem se za hip ozrl in opazil zaprta vrata. So zaklenjena? Sredi strašne more sem zagledal žarek upanja. Na hitro sem se obrnil, pritisnil na kljuko in porinil vrata. Odprla so se. Planil sem noter in jih zaloputnil. Psi pa so se zunaj razkačeno zaganjali vanje.

Notri je bilo temno kot v rogu. Nenadoma je zasvetila laterna in na tleh sem zagledal družino, ki se je prebudila iz spanca. Vsi moški so skočili na noge in zahtevali, naj povem, kdo sem, saj so mislili, da sem vlomilec. Ampak njihovega jezika nisem znal. Eden od njih se je z dvignjenim mečem zagnal proti meni. Ni mi preostalo drugega, kot da pokleknem in s sklenjenimi rokami prosim za milost.

Gostitelj se je ob moji pohlevni prošnji omehčal, s stegnjeno roko pokazal proti vratom in zahteval, naj pri priči odidem. Ko pa je slišal divji pasji lajež, je odnehal, saj je vedel, da bi odhod zame pomenil smrt. Vseeno pa je bil sumničav, ker sem sredi noči vpadel k njim, zato me je dolgo in predirno gledal v oči, kot da poskuša oceniti moj značaj in namere. Samo z izrazom na obrazu sem ga rotil, naj mi da zavetje. Nekako je dojel mojo tiho prošnjo. Odložil je meč in me povabil, naj se usedem. Zdaj me je videl v novi luči in me sprejel kot sadhuja, ki je v nenavadnih okoliščinah prišel blagoslovit njegov dom. Drugi stanovalci so mu sledili ter mi pripravili sadje in vroče sladkano mleko, ki sem ju hvaležno sprejel. Preostanek noči sem preživel kot njihov gost in poslušal krdelo lačnih psov, ki so pred vrati nepretrgano besneli vse do zore.

Nekoč sem slišal staro indijansko prispodobo, ki mi je zdaj prišla na misel. V vsakem srcu živita dva psa, hudobni in dobri, ki se bojujeta med sabo. Hudobni ponazarja nižja nagnjenja – zavist, jezo, poželenje, pohlep, ošabnost in zaslepljenost. Dobri pes, naša božanska narava, pa predstavlja odpuščanje, sočutje, samoobvladanost, velikodušnost, skromnost in modrost. Tistemu psu, ki ga s svojimi odločitvami in preživljanjem časa najbolj hranimo, dajemo moč, da glasneje laja in prevlada nad drugim. Krepostni smo, če stradamo hudobnega psa in hranimo dobrega. Nocojšnji napad krdela hudobnih psov, ki so se kar penili od sle, da bi me požrli, je nazoren prikaz tega, s čimer se spopadam na svojem notranjem potovanju.

Ko sem olajšano ležal, so mi misli hvaležno odplavale k Rama Sevaki Svamiju. Če mi ne bi dal palice, bi nocoj zagotovo umrl. Spomnil sem se njegovih preroških in resničnih besed: »Palica bhaktove milosti nas lahko reši celo pred najhujšo nevarnostjo.«

Radhanath Svami

Odlomek iz knjige Pot domov, avtobiografija ameriškega svamija, Radhanath Svami