V zadnjih letih in desetletjih se je marsikdo odvrnil od ustaljenih religij in začel iskati lastno duhovnost kot izraz svojega najglobljega bistva. Mnogih ljudi ne zadovoljijo več dogme in obrazci, rituali in posredniki med posameznikom in Bogom.
A da ne bo pomote, ne trdim, da ljudje ne morejo najti duhovnosti znotraj religijskih okvirov. Pravim le, da jih je čedalje več, ki jo iščejo izven njih. Različne cerkve so v osnovi organizacije, ki delujejo po določenih principih in zakonitostih ter se znotraj vsake organizacije najdejo taki in drugačni ljudje. Nekateri so nam bolj všeč, drugi manj. Kako torej prepoznati in razvijati duhovnost v organizaciji ali brez nje?
ZAKAJ POTREBUJEMO DUHOVNOST?
Menim, da je duhovnost, o kakršni govorim, ena od osnovnih človekovih potreb in možnost, da presežemo svojo biološko naravo in se v polnosti “učlovečimo”. Daje smisel našemu življenju in nam omogoča razvoj potencialov, ki so tipično človeški. Duhovnost je globoko povezana z etiko in moralo, saj brez njiju ne more obstajati. Ko govorim o etiki in morali, ne mislim na pravila, ki so si jih izmislili ljudje in jih sproti prilagajajo različnim okoliščinam. To je lahko čisto v redu. Tako kot so se v različnih okoljih in zgodovinskih obdobjih razvile različne civilizacije, so razvile tudi vsaka svoje posebnosti glede tega, kaj naj bi bilo etično in moralno. V nekaterih religijah je etično imeti več žena ali več mož, v drugih, na primer v nam najbližjem krščanstvu, pa je mnogoženstvo ali mnogomoštvo neetično in grešno. V vseh kulturah je bilo etično tisto, kar je pripomoglo k razvoju in blaginji te kulture. Vendar pa so si lahko interesi različnih kultur pa tudi znotraj kultur lahko v nasprotju, kar je še posebno dobro vidno, kadar govorimo o vojni. Nekateri govorijo o “preventivni vojni”, drugi o “obrambni vojni”, celo o “sveti« vojni. Vse pa je odvisno od tega, na kateri strani smo.
V septembru so mediji na veliko obujali spomine na “11. september” in analizirali, kaj je pripeljalo do njega in kakšen je svet po njem. Večina se jih je strinjala, da je grozljivo povzročiti smrt 3000 ljudi in da se to ne bi smelo zgoditi. Vendar pa je za te žrtve zvedel ves svet. Manj pa jih ve (spet podatek iz medijev), da je v vojni, ki je bila odgovor na “11. september”, umrlo osemdesetkrat več prav tako nedolžnih ljudi, zaradi katerih pa si mediji še zdaleč ne belijo glave tako kot zaradi “svojih” ljudi. Po eni strani razglašajo enakost, po drugi pa imajo dvojna merila. Ste opazili razliko med poročanjem medijev o Clintonovem “skoku čez plot” in njegovi “laži” o tem ter kako so poročali o Bushevi “laži” o orožju za masovno uničevanje v Iraku, ki naj bi bilo strašanska grožnja preostalemu svetu, pa ga nikoli niso našli. Kakšne so bile posledice Clintonovih in kakšne Bushevih dejanj? Za eno stran je etično zapirati ljudi brez sodbe, jih mučiti in poniževati ter jim kratiti osnovne človekove pravice, za drugo pa je etično razstreljevati avtomobile bombe ter sejati strah in smrt med nasprotniki. Etično?! Globoko dvomim!
To je le nekaj značilnih primerov, kako različna je lahko “človeška etika”, kadar gre za “višje interese”. Kadar pa govorim o Etiki z veliko začetnico, pa mislim na univerzalne zakone, ki so nespremenljivi ter veljajo vedno in povsod. Ubijanje, zlorabe in trpinčenje drugih živih bitij so nesprejemljivi, pa naj gre za “navadnega kriminalca”, ki to počne za majhen denar, ali pa za vojskovodjo, ki osvaja nove dežele, vire surovin in trge za koristi “svoje države” oziroma tistih, ki z njo upravljajo. Da ne govorim o tistih, ki so “z mečem v roki” širili svojo vero in se zato imeli za zelo poduhovljene in svete!
MOJE POJMOVANJE DUHOVNOSTI
Duhovnost je zame nekaj osebnega, moj najpristnejši odnos do sebe in sveta kot celote. Ne morem je strpati v neke ozke okvire in pravila, ker je sama na sebi najvišji zakon. Odnosov ne moremo predpisovati. Predpišemo lahko le vedenje. Nikomur ne morem zapovedati, naj nekoga ljubi ali sovraži. Lahko pa pričakujem, da se bo zrel človek vedel naklonjeno in dobronamerno do tistih, ki jih ljubi, ter da ne bo namenoma in zavestno škodoval tistim, ki jih sovraži. Če bi bilo tako, ne bi imeli sodišč, kazenskih pregonov in zapornih kazni. Očitno smo se kot družba domenili, da je takšno vedenje škodljivo in da ga ne bomo tolerirali.
V duhovnosti gremo korak naprej in se osredotočimo prav na odnos. Ni dovolj, da ne delamo slabega, ampak je cilj duhovnosti delati dobro tako v dejanjih, besedah in mislih. Če nekomu naredim kaj slabega, je velika verjetnost, da bom za to kazensko odgovarjala. Če o nekom govorim slabo, me bo mogoče tožil in zahteval odškodnino. Misliti o nekom slabo pa ni kaznivo, je pa škodljivo in to najbolj prav nam samim. Tu namreč nastopi Etika. Brez nje ni resnične duhovnosti.
Duhovnost ni le žebranje molitev ali prisostvovanje obredom, če že naslednji trenutek škodimo svojemu bližnjemu, ga obsojamo in obrekujemo za njegovim hrbtom. Duhovnost je razumevajoča, dobronamerna in povezujoča. Gotovo nas zaboli, kadar vidimo, da nekdo drugemu (še posebno, če smo to mi ali nekdo, ki nam je drag) stori krivico ali povzroči škodo. Naravno je, da ne bomo kar sedeli križem rok in še naprej dopuščali takšno vedenje. Razlika med maščevalnostjo in duhovnostjo je v tem, da nas pri maščevanju ženeta jeza in želja, da bi storilca prizadeli, tako kot je on nas. Pri duhovnosti pa se skušamo dvigniti nad negativna čustva in ravnati tako, da je čim boljše za kar najširši krog ljudi. Jeza nas zaslepi, razumevanje pa nam daje orodje, da najdemo čim bolj pozitivno rešitev. Maščevanje se prej ali slej vrne k nam samim, pa čeprav samo s tem, da nas potisne v negativno razpoloženje, ter da nam jemlje energijo in čas, ki bi ju lahko porabili za kaj lepega in bolj koristnega. Razumevanje pa nam omogoča rast in nas vodi k pozitivnemu odnosu. V najboljšem primeru si celo lahko iz potencialnega sovražnika naredimo prijatelja. Nihče noče veljati za slabega. Če verjamemo, da vsakdo v vsakem trenutku dela najbolje kot lahko, potem ni prostora za obsojanje, lahko je samo spodbuda, da bi bili še boljši.
Duhovnost je tudi osredotočenost na sebe, vendar le zato, da bi spoznali, kaj se v resnici dogaja v nas, svoje resnične motive in lastnosti, da bi torej videli svoja dejanja v pravi podobi ter da bi presegli tisto, kar še ni popolno. Ne zatiskajmo si oči pred pomanjkljivostmi drugih in se pred njihovimi posledicami primerno zaščitimo. Če na primer spoznamo, da se na nekoga ne moremo zanesti, si bomo poiskali drugo pomoč ali zadevo opravili sami. Vendar pa se ne hudujemo nad njim in o njem ne govorimo slabo. Duhoven človek ima preveč dela z odpravljanjem svojih napak, da bi se obremenjeval še z napakami drugih.
Razumeti je treba tudi, da ljudje v težavah iščejo pomoč in uteho tudi v “duhovnosti”. Morda pričakujejo, da jim bo neka “duhovna” praksa prinesla hitro olajšanje in rešitev vseh težav. To je tako, kot kadar zaljubljenec vse svoje življenje preda v roke ljubljeni osebi in jo naredi odgovorno za svojo srečo. Resnično lahko osrečimo le sami sebe. Dokler ne razrešimo svojih notranjih težav, nam še tako idealna oseba ne bo prinesla sreče, saj bomo v odnos vedno vnašali svoje probleme, dokler jih ne razrešimo ali pa uničimo odnos. Žalostno je le to, da pogosto za uničen odnos potem krivimo drugega, namesto da bi razmislili, kaj bi mi sami lahko naredili bolje. Iz tega bi se naučili vsaj v prihodnosti ravnati bolj smotrno.
“Duhovne prakse” so pot, pripomoček, orodje, kažipot, vendar pa so brez vrednosti, če z njimi nič ne naredimo. Samo teoretično znanje nam ne bo prineslo uspeha, če ga ne bomo uporabili v praksi. Biti duhoven ni status, ampak je način življenja. To je delo na sebi na vseh nivojih štiriindvajset ur na dan, sedem dni v tednu in tristo petinšestdeset dni v letu. Kako žalostno je, če srečaš ljudi, ki se imajo za duhovne, pa se z njimi ne moreš pogovarjati o duhovnosti, ampak samo o tem, kje je kdo naredil kaj narobe in kakšne napake vse nekdo ima.
DUHOVNE POTI
V jogi se srečujemo na satsangu (sat = resnica, sang = družiti se, torej “druženje z resnico”). Bistvo satsanga je govorjenje o Resnici, o duhovnih izkustvih in spoznanjih, navdih za lastno izpopolnjevanje. Satsang nas bogati in usmerja na duhovni poti. Druženje z enako pozitivno usmerjenimi nam daje novih moči, kadar ne napredujemo tako, kot bi si želeli, saj nas skupina spodbuja. Vedno lahko najdemo nekoga, ki nas razume, nam po potrebi svetuje ali podeli z nami svojo izkušnjo in videnje. Spoznamo, da nismo sami in da imajo drugi podobne preizkušnje, in če zmorejo oni, lahko tudi mi. Pri tem razvijamo tudi svojo skromnost, saj se zavedamo, da smo še vedno na poti in da delo še ni dokončano. Hkrati naše misli usmerja k višjim vrednotam, k širšemu pogledu na vse, kar se nam dogaja. Vidimo, kaj vse moramo še doseči in da našega razvoja še ne bo tako kmalu konec.
Lahko pa se tudi veselimo svojih spoznanj in dosežkov, saj nam kažejo, da smo na pravi poti. Poleg tega, da si “napolnimo baterije”, si tudi preverimo svoje stanje, kot če bi se gledali v ogledalu. Tako okrepljeni in napolnjeni s pozitivno energijo lahko spet zadovoljno živimo v zunanjem svetu.
Satsang je za nas podpora od zunaj, imamo pa tudi svoj lastni izvir miru in harmonije. Do njega dobimo dostop skozi meditacijo, ko se fizično in psihično umirimo ter pridemo v stik z globljimi plastmi svoje duševnosti. Vendar pa tudi ta pot ni vedno lahka. Na njej se srečamo sami s seboj taki, kakršni smo v resnici, brez olepševanj in izgovorov. Tisto, do česar pridemo, nam morda ni ravno v ponos in včasih bi si raje zatisnili oči in ušesa ter odkorakali proč, kot pa se srečali z resnico o sebi. Po mojih izkušnjah je to najpogostejši razlog, da se ljudje odvrnejo od dela na sebi in se mu izogibajo, dokler se lahko. Življenje nam namreč vztrajno “daje lekcije”, dokler se ne sprijaznimo s tem, da se jih moramo naučiti, če hočemo napredovati.
V taki fazi zanikanja nekateri “dvignejo roke” od duhovnosti in nočejo imeti nič več z njo. Morda celo na veliki zvon obešajo svoje “razočaranje” in “ogoljufanost”, pri tem pa pozabljajo, da jih ni “ogoljufala” duhovnost, ampak da so sami tisti, ki niso upoštevali njenih načel. To je tako, kot če bi hoteli leteti. Vemo, da nas gravitacija ali sila težnosti priklepa na Zemljo, da ne odfrčimo v vesolje in se ne izgubimo v njem. Da bi leteli, moramo premagati to silo. Ptiči to zmorejo sami, saj imajo temu prilagojeno telo, mi pa za to potrebujemo letala, balone, jadralna padala, rakete in podobne pripomočke. Če letalu ne damo goriva, ni krivo letalo, da nas ne more ponesti nad oblake. To so naravni zakoni, o katerih ne razmišljamo kot o dobrih ali krivičnih, ampak jih preprosto vzamemo v zakup in se ravnamo po njih.
Avtor: Dr. Vojka Bole-Hribovšek
www.karmaplus.net
