ČE ŽELIMO RAZUMETI CELOTO,
– moramo najprej spoznati in razumeti posamezne dele te celote.
– šele ko vemo, od kod prihajamo, bomo razumeli sedanjost in našli pravo pot v prihodnost.
Morda vas homeopatija na prvi pogled ne zanima. Vendar predstavlja delček širše slike, saj je vpeta v številne druge procese. Šele z vključitvijo homeopatije lahko pridobimo celostno razumevanje določenih pojavov.
Homeopatija je tudi del naše še nedokončane preteklosti, s potencialom, da sooblikuje tudi našo prihodnost. Zato vas vabim, da preberete poglavja o homeopatiji, kjer jo osvetljujem iz manj znanih perspektiv.
NEKAJ BESED O VZROKIH ZA NASTAJANJE BOLEZNI.
1. Odrezanost od “božjega upravljalskega centra”
Človekova odrezanost od svojega “božjega upravljalskega centra” (imenovanega tudi višji jaz, centralni računalnik, intuicija) je eden temeljnih vzrokov za nastanek bolezni. Ta odrezanost naj bi bila posledica t. i. “izvirnega greha,” ki ga lahko razumemo kot radovednost.
Radovednost je gnala človeka, da se je podal tja, kamor mu ni bilo mesto. V nepripravljenem stanju je zašel v situacije in izkušnje, za katere ni bil pripravljen. Tam je obtičal, izgubil orientacijo in se ni znal vrniti na svojo pravo pot – pot, za katero je bil pripravljen.
Zaradi izgubljenosti in stresa, ki ga je povzročila radovednost, se je sprožila panika v boju za preživetje. Ta panika je vodila do deformacij prej čistih struktur in značilnosti na vseh ravneh – fizični, čustveni, mentalni in duhovni. Sčasoma je prišlo do razpada sistema.
2. Posledice odrezanosti
Napačne odločitve dvodimenzionalnega uma
Pravo znanje temelji na ZAVEDANJU. Zavedanje je doživljanje sveta s celim svojim bitjem in multidimenzionalno. Sposobnost zavedanja in multidimenzionalnosti izvira iz našega “božjega upravljalskega centra.” Naši možgani so zgolj “izvršilni organ,” ki sledi temu centru.
Ko smo odrezani od tega centra, najprej izgubimo sposobnost multidimenzionalnega zaznavanja in okvari se nam dojemanje resničnosti in sveta na sploh.
Naš odrezan um, ki deluje brez povezave z višjim centrom, ne more sprejemati pravilnih odločitev. Bolj ko poskušamo “popravljati” stvari zgolj na podlagi omejenega razumevanja, večjo škodo povzročamo.
Deformirane lastnosti, ki so postale hudobije/grehi
Izkrivljene in pomanjkljive slike resničnosti nas vodijo v neprimerne odločitve in akcije, ki niso skladne z našimi naravnimi živčnimi in energetskimi tokovi.
Ko poskušamo na silo premagati ovire, naletimo na še večji upor in dodatno poškodujemo svoj sistem. Zagozdene energije zaradi napačnih ali omejenih akcij ne najdejo poti naprej, kar povzroči nastanek bolezni.
Nevarnost igranja z energijami
Posebno nevarni so poskusi “popravljanja” energijskih tokov ali odstranjevanja blokad in vzorcev brez pravega razumevanja širše slike. Res je, da energije delujejo – a vprašanje je, kako in s kakšnimi posledicami.
Tisti, ki manipulirajo z energijami brez globokega razumevanja, so podobni otroku, ki se igra z rdečim gumbom v atomskem reaktorju
VSE DEFORMACIJE, POMANJKLJIVOSTI IN SPREMEMBE ZNAČAJA JAZ IMENUJEM “HUDOBIJE”
3. Izguba pravilnega odzivanja na okolje
Deformacije vplivajo tudi na našo fiziologijo, ki zaradi tega ne more več delovati optimalno. Naše telo postane nesposobno ustrezno reagirati na zunanje pogoje. Ta nezmožnost pravilnega odziva nas dokončno pahne v bolezen.
4. Osebnostna rast skozi trpljenje
Cilj osebnostne rasti/transformacije je vnovična vzpostavitev povezave z “božjim upravljalskim centrom”, ki ga imenujemo tudi Bog, fiziologija, narava … Ozdravitev telesne bolezni je le posledica vnovične vzpostavitve te povezave. Namreč, narava ima mehanizme, ki lahko obnovijo vse, kar je bilo uničeno – če le vzpostavimo povezavo in prenehamo ovirati to delovanje.
Moralne norme kot zaščitni mehanizem
Da bi človeška vrsta (po tem padcu) sploh preživela in se razvijala v skupnostih, je bilo nujno ustvariti red. Brez pravil in omejitev bi človeštvo hitro izginilo zaradi nasilja in kaosa. Moralne norme, kot so deset božjih zapovedi, so bile ključne za vzpostavitev tega reda.
Ker pa je narava padlega človeka neprimerna, pogosto divja in nepredvidljiva – kar dokazujemo še danes z vojnami in konflikti – je bilo nujno vcepiti strah pred božjo kaznijo. Ta strah nas je vsaj delno usmerjal, da smo potlačili svoje hudobce in upoštevali pravila, ki so bila v korist nas samih in skupnosti.
Potlačene hudobije in nastanek bolezni**
Zaradi teh omejitev in strahu pred kaznijo smo svoje “hudobije” – izkrivljene in napačne lastnosti – potlačili. A potlačene hudobije so povzročale notranje konflikte in posledično bolezni.
Ker smo bili (in velikokrat tudi ostali) slabi učenci v “šoli življenja,” nas pogosto šele intenzivno trpljenje prisili, da smo pripravljeni opustiti del svojih hudobij in napačnih prepričanj – vse to le zato, da bi se rešili trpljenja.
Protibolečinske terapije in podobni ukrepi za lajšanje trpljenja marsikomu le omogočijo, da se izogne nujnim življenjskim lekcijam. To pa vodi v vse hujše preizkušnje in udarce. Pravi razvoj se ne more nadaljevati, dokler potrebna lekcija ni osvojena.
Postopno preobražanje skozi tisočletja
Tisočletja smo postopoma luščili naše hudobije skozi trpljenje. Red in disciplina sta nas preoblikovala; hudobija je postajala vse manjši del nas, medtem ko je dobrota rasla. Postajali smo bolj razumni in razvijali notranje mehanizme (notranje “policaje”), ki so nas usmerjali. Zaradi tega smo sčasoma potrebovali manj zunanje represije in trpljenja, saj smo postali bolj samouravnani
”Božji kredit” v obliki terapevtskih metod
Da bi olajšali naše trpljenje in spodbudili osebnostno rast, smo prejeli “božji kredit” v obliki različnih terapevtskih metod, prilagojenih času in naši stopnji razvoja. Te metode sicer ne prinašajo trajnega ozdravljenja, so pa nujne bergle, ki nam pomagajo omiliti trpljenje, da lažje prestanemo učni proces in pridobimo čas za dosego svojega “sodnega dne” – maturitetnega izpita življenja.
Sodni dan kot maturitetni izpit
To je stanje, v katerem še nismo povsem čisti, smo pa dovolj zreli in sposobni, da se brez kazni in prisile v obliki trpljenja spontano prepustimo transformaciji ter se povežemo z božjim upravljalskim centrom, s čimer ustvarimo zasluženo in tako željeno suverenost.
Nekateri ljudje pa morajo v okviru Sodnega dne zavestno se soočiti s preostanki svojih hudobij ter jih zavestno predati transformaciji.
Le s to končno osvoboditvijo lahko postanemo zares suvereni in dosežemo dolgo iskano notranjo harmonijo ter globoko povezanost z božjim načrtom.
KAJ JE BOLEZEN – povzetek
– ODREZANOST od našega “božjega uporavljalskega centra”
– Zaradi odrezanosti je naš mentalni nivo stradal, a deformirale so se tudi vse druge fizične, čustvene, energeijske in duhovne strukture.
– Te deformacije so postale hudobije. Omejevanje teh hudobij je povzročilo konkretne bolezni.
5. Smer terapije
Ker smo iz svojega življenja izločili Boga in na njegovo mesto postavili omejeno logiko našega uma, je delovanje terapevtskih bergel pogosto le navidezno.
Predstavljajmo si bolezen kot proizvodni proces v tovarni.
Za izdelavo nekega predmeta je potrebnih več operacij, pri čemer je vsaka operacija odvisna od določenega stroja. Če se eden od teh strojev pokvari, še vedno deluje, vendar z napako. Izdelek gre skozi celoten proces – dokonča se, zapakira, odpošlje v trgovine in proda kupcu.
Ko kupec odvije izdelek, ugotovi, da je ta “pokvarjen” oziroma “bolan”.
Način, kako obravnavamo telesne bolezni, zlasti v medicini, je podoben ravnanju, kjer bi pokvarjen izdelek preprosto zavrgli in stranki zamenjali z novim, ne da bi odpravili napako v proizvodnem procesu. Ne glede kako spremenimo obliko ali vrsto izdelka, ne more biti pravo, če naprej v procesu izdelave sodeluje ta okvarjeni stroj.
Na ta način uporabljene terapevtske bregle lahko omilijo simptome ali konkretne bolezni, vendar ne privedejo do resnične ozdravitve, ker naša “dvodimenzionalna glava” na katero smo tako ponosni, še naprej proizvaja napačne misli in odločitve, ki vodijo v nove bolezni
Vztrajno si domišljamo, da bomo sami našli rešitve in popravili napake, ne da bi sploh prepoznali, da prav ta naš um neustavljivo ustvarja napačne “produkte”, ki jih nato poskušamo zdraviti, ne da bi skinuli naše možgane s bogovskega položaja in ga zamenjali z “božjim upravljavcem”.
POPOLNA DESTRUKCIJA
S svojimi dejanji smo ustvarili vse hitrejši vrtinec propadanja, ki vodi v popolno destrukcijo in vse težjo možnost ozdravitve.
Največji problem ni zgolj v tem, da prekinjamo povezavo z božjim upravljalskim centrom – fiziologijo eterične ravni, ki jo imenujemo Bog, z bogom na materialne ravni, ki ga imenujemo “fiziologija” in od same narave in njenim življenjskim tokom. Problem je še večji: vse to, od česar se hočemo odrezati, tudi aktivno uničujemo.
– Sečnja gozdov in uničenje narave, ki je bilo že samo po sebi katastrofalno, zdaj ni nič v primerjavi z genetskimi manipulacijami. S temi posegi razdiramo naravo do njenih elementarnih delcev in rušimo temelje naravnega ravnovesja.
– Še posebej očiten primer tega uničevanja je odnos do mikrobov, ki smo ga lahko videli med nedavno epidemijo (več o tem v člankih o epidemiji korone). Mikroorganizmi, ki jih uničujemo, so del našega naravnega okolja in ključni za naše preživetje. Namesto da bi razumeli njihovo vlogo, jih odstranjujemo, kar vodi v resne motnje našega notranjega ekosistema.
– Z genetskimi posegi ustvarjamo nove partikle, ki lahko zaživijo kot virusi. Ti virusi so nekaj, kar prej ni obstajalo in na kar naše telo ni pripravljeno. Zato imajo potencial, da postanejo resnično uničujoči.
TERAPIJA
Latinski izrek pravi:
»Medicus curat, natura sanat”.
To pomeni: “Zdravnik zdravi, bog/narava pozdravi”.
Oziroma: »človek obrača, Bog obrne«.
Smo priče resničnosti tega izreka, saj narava vedno poskrbi zase. Fiziologija je dokazala številne naravne mehanizme, ki omogočajo, da telo preživi in se razvija. Ti mehanizmi so ohranili življenje na celični ravni skozi milijarde let, omogočali razvoj kompleksnih bitij in prilagajanje na različne izzive.
A kljub vsem dokazom te resnice ne le zavračamo, ampak celo prekinjamo povezave z božjim upravljalskim centrom, ki smo ga ljudje skozi stoletja trpljenja počasi ponovno vzpostavljali.
Molitve in naravni tokovi
Najbolj učinkovita terapija v preteklosti je bila prav religija “primitivnih” ljudstev: *sprejmi trpljenje, poglobi se vase in moli*. Molitev je bila (in ostaja) ritual, ki človeku pomaga priti v ustrezno stanje – uglašeno in strukturirano –, v katerem lahko naravni tokovi in “božji mehaniki” lahko delujejo. (Ivan Tavčak je lepo pisal o tem.)
Ta preprosta praksa je delovala, dokler človek ni začel pretirano modrovati in celo zlorabljati Boga.
Jezus in grehi
Jezus je poudarjal, da ni on tisti, ki ozdravlja ljudi. Ljudem je govoril, da trpijo zaradi svojih grehov. Ozdraveli bodo, če bodo grehe predali.
To pomeni, da oseba, ki je še vedno bolna, svojih grehov ni zares predala. Neverjetno je, da to preprosto logiko zavračajo ravno tisti, ki se najbolj ponašajo s svojo religioznostjo.
A ta modrost ni edinstvena krščanstvu – podobna načela najdemo tudi v drugih filozofijah, religijah in modrostnih sistemih.
Homeopatija kot idealna terapevtska bergla
Glede na moje skromno poznavanje zgodovine zdravilstva se zdi, da je za razvijajočega se človeka na Zahodu homeopatija predstavljala idealno terapevtsko berglo. Še posebej potem, ko je Hahnemann postavil svojo teorijo o miazmah. Trdil je, da je v globini vsakega človeka vzrok bolezni, ki deluje kot korenina, iz katere rastejo velike veje (konkretne bolezni), stranske veje pa predstavljajo simptome.
Postopoma mi je postalo jasno, da so miazme ekvivalent podzavesti, o kateri je stoletje pozneje govoril Freud. V bistvu gre za grehe (a grehi so hudobije) – predvsem za tiste, ki so potlačeni v podzavest. Sodobna nevroznanost je to potrdila, čeprav so ta dognanja v glavnem zlorabljena za marketinške interese.
Deformacije popularne miselnosti
Nekatere metode popularne miselnosti na prvi pogled sprejemajo ta načela, vendar so ta v praksi izkrivljena, na sploh ko teorije poskušajo prenesti v prakso.
Čeprav je popularna miselnost v veliki meri zasnovana zaradi tržnih interesov, obstajajo tudi ljudje, ki niso neposredno pod vplivom marketinga, a še vedno postavljajo svojo lastno – človeško – glavo za Boga nad bogovi. To pomeni, da vztrajno zavračajo vrnitev narave, fiziologije in Boga na svoje mesto. Ironično je, da se cerkev najmanj zavzema za vrnitev boga na njegov pravi položaj.
Vključitev višje ravni
Šele ko v svoje razmišljanje ponovno vključimo višjo – eterično – raven, ki jo imenujemo Bog (jaz pa o njej govorim kot o našem centralnem računalniku ali božjem delu naše osebnosti), bomo uspeli doseči pravo transformacijo. Takrat se lahko povrnemo v multidimenzionalno, originalno stanje čistosti, kjer bo vse ponovno delovalo tako, kot mora.
PRINCIPI TERAPIJE
1. Najpomembnejša vloga človeka
Prvi korak k učinkoviti terapiji je, da se človek preneha vmešavati v procese, ki jih – kljub intenzivnemu ukvarjanju z znanostjo – ne razume v celoti.
Pomembno je razumeti, da ni mogoče trajno popraviti okvare, če ne odstranimo dejavnikov, ki so to okvaro povzročili. Glavni vzrok naših težav je naša omejena človeška glava. Namesto da bi svojo omejenost priznali in se povezali z višjo zavestjo, z božjim Jazom, človeško glavo poveličujemo in jo postavljamo za vrhovnega “boga”.
Ni potrebno verjeti, da bi slednje rešitve pozdravile vse bolezni in odpravile vse težave, vendar je nujno:
2. Upoštevati znanstvene smernice
Znanost nas uči, da moramo vse preveriti. Toda preverjanje mora biti izvedeno na način, ki ustreza naravi metode, ki jo preizkušamo.
Na primer, pri homeopatiji tega nikoli niso naredili na pravilen način. Preverjali so jo enako kot farmacevtska zdravila – kjer je poudarek na kemičnih učinkovinah in njihovi neposredni učinkovitosti na simptome. Pri homeopatiji pa gre za drugačen koncept: poudarek je na ozdravljivosti posameznika kot celote in ne le na odpravi simptomov.
Pristop homeopatije zahteva celosten vpogled in razumevanje človekove bolezni ter uporabo specifičnih postopkov, ki sledijo njenim principom. Žal so v preteklosti znanstveni poskusi homeopatijo nepošteno diskreditirali zaradi nepravilnih metod preverjanja.
3. Primum non nocere
Osnovno načelo medicine pravi: “Najprej ne škoduj.”
Pri terapiji je nujno, da najprej uporabimo metode, ki najmanj škodujejo telesu in duševnosti. Šele če se pokaže, da te blage metode niso učinkovite, lahko uporabimo močnejša sredstva, tudi če imajo več stranskih učinkov. Vendar je potrebno pri tem presoditi, ali korist od takega posega resnično presega potencialno škodo.
Homeopatija je metoda, ki nima škodljivih stranskih učinkov in je tudi finančno dostopna. Kljub temu je edina terapija, ki je bila sistematično očrnjena in zaničevana. To kaže na neskladje z načelom *primum non nocere* ter na nepravičen odnos do nje.
4. Improvizacija!
Improvizacija je pomemben princip v izrednih situacijah, še posebej, ko gre za nujne primere, kot je reševanje življenja. Če ni druge možnosti, je dovoljena uporaba vsake metode, ki bi lahko rešila življenje – pod pogojem, da korist, ki jo metoda prinese, presega morebitno škodo.
Homeopatija, zaradi svoje narave, ni škodljiva. Zato bi morala tudi medicini biti prva izbira pri eksperimentalnem zdravljenju v nujnih situacijah, saj ne prinaša nobenih tveganj za zdravje.
Primer: Panika ob epidemiji koronavirusa
V času pandemije koronavirusa so ustvarili vsesplošno paniko zaradi “katastrofalne” obolevnosti in smrtnosti. Trdili so, da gre za izjemno nevarno stanje, vendar hkrati niso imeli na voljo nobene uradne terapije.
Namesto da bi uporabili varne metode, kot je homeopatija – z ustreznimi strokovnjaki in po pravilnih postopkih – je bila ta možnost popolnoma izključena.
Tudi če bi cepiva predstavljala najboljšo možno rešitev, jih na začetku pandemije sploh še ni bilo. Kljub temu niso poskusili s homeopatijo, ki bi morda omilila trpljenje ali zmanjšala stopnjo smrtnosti, dokler ne bi razvili drugih rešitev. Takšno vedenje ni skladno ne z medicinsko etiko ne z znanstvenimi principi.
HOMEOPATIJA IN PLACEBO
Da je homeopatija placebo!? Kaj pa pol?
ChatGPT je za placebo napisal tole: “Placebo je snov ali poseg brez aktivne sestavine ali terapevtskega učinka, ki se uporablja v kliničnih raziskavah in medicini. Placebo učinek se nanaša na pozitivne spremembe v zdravstvenem stanju pacienta, ki nastanejo zaradi pričakovanja izboljšanja ali zaupanja v zdravljenje, čeprav sama snov ali poseg nima neposrednega farmakološkega vpliva. Pogosto se uporablja za primerjavo z dejanskim zdravilom v raziskavah, da se oceni resnična učinkovitost zdravila.”
Dokazi kažejo, da placebo ni le začasna rešitev ali prevara, temveč ima lahko trajne in merljive koristi za zdravje. Medicina ne priznava, čeprav je znano in dokazano, da velik del svojega terapevtskega uspeha dolguje prav učinku placeba.
Zanimivo pa je, da so metode, ki delujejo izključno na podlagi placeba – kot so hipnoze, sugestivne metode in številne druge manipulacije – široko sprejete in uporabljane. Nihče ne kritizira teh metod in pripomočkov, čeprav temeljijo na istem principu kot placebo. Kritike in celo “križarske vojne” pa so usmerjene izključno proti homeopatiji.
Protislovja v sodobnem zdravstvu
Razni prehranski dodatki, vitaminski pripravki in podobna sredstva sicer vsebujejo aktivne učinkovine, vendar je dokazano, da ne delujejo tako, kot to trdijo njihovi proizvajalci. Pogosto so nepotrebni ali celo škodljivi. Kljub temu jih družba sprejema, marketing jih podpira, in medicinske institucije večinoma molčijo o njihovih pomanjkljivostih.
Ironično je, da je dovoljeno uporabljati metode in sredstva, za katera je dokazano, da ne delujejo ali celo škodujejo, medtem ko je homeopatija – ki nima škodljivih stranskih učinkov – tarča neprenehnega blatenja.
Zakaj se vlaga toliko energije v diskreditacijo nečesa, kar naj bi bilo “brez učinka”? Zakaj je tišina pri vsem, kar je dokazano neučinkovito ali celo nevarno? To vprašanje odpira dilemo, ki je očitno povezana z interesi farmacevtske industrije in njenega vpliva na javno mnenje.
Homeopatija ni zgolj placebo.
Ozdravite s pomočjo homeopatije je terapevtski proces, ki mora slediti določenim pravilom. Uspeh terapije je odvisen od natančnega razumevanja poti ozdravitve.
Na primer, zelo je pomembno v kakšni smeri se umikajo težave.
– Če se simptomi selijo od zgoraj navzdol ali od notranjih organov proti periferiji, je to znak, da terapija deluje.
– Če pa se simptomi selijo od periferije proti notranjosti ali od spodaj navzgor, to nakazuje na poslabšanje.
Na primer:
A. – Če po izboljšanju astme nastane ekcem, je to znak, da se bolezen umika.
– Če pa po ekcemu pride do težav s pljuči (tudi če so te težave zelo blage), je to alarmantno poslabšanje, ki zahteva hitro spremembo terapije.
B. -Če po blagih bolečinah v križu ali kolku pride do hudih bolečin kolen – smer je dobra in lahko računamo na dokončno ozdravitev.
– Če pa po hudih bolečinah v kolenu pride do blage bolečine v kolikh ali križu–pomeni, da moramo hitro spremeniti terapijo kar dosedanja ni ta prava.
UPORABA PLACEBA NA KLINIKI
Na oddelku nujne medicinske pomoči Klinike v Ljubljani je uporaba placeba pogosto del standardnega postopka – čeprav tega ne imenujejo tako.
Na primer, pacienta z dekompenzacijo srca najprej spravijo v posteljo in nanj priključijo infuzijo. Pacient je prepričan, da mu dajejo močna zdravila, a infuzija vsebuje zgolj slano ali sladko raztopino. Osebje to naredi zaradi tehničnih razlogov (za pripravo na morebitno nadaljnjo terapijo), toda sama infuzija nima terapevtskega učinka.
Rezultat? Pacient se umiri, simptomi, ki so bili prej alarmantni, pa pogosto izginejo.
Tudi asistent, ki vodi vizite, poudarja, da gre v teh primerih za močan psihološki učinek, ki lahko privede do izboljšanja stanja – torej za učinek placeba.
DELOVANJE HOMEOPATIJE- KOT PRIPRAVA NA “MATURO” ŽIVLJENJA
Poglobitev v težave kot ključni korak zdravljenja
Homeopatska terapija temelji na podrobni anamnezi, ki zahteva iskreno in poglobljeno introspekcijo pacienta. To ni zgolj proces naštevanja simptomov, temveč način, kako se pacient ponovno poveže s seboj, podoživi in osmisli svoje izzive ter težave.
Zanimivo je, da to “bivanje v težavah” ne velja le za homeopatijo, temveč za vse oblike soočanja z življenjskimi izzivi. Prav ta proces omogoča “božjim mehanikom”, da dostopijo do prizadetega mesta in sprožijo proces celjenja.
V knjigi *Tehnofevdalizem* Yanis Varoufakis v začetku 5. poglavja z naslovom *Kaj je v besedi?* citira filozofinjo Simone Weil iz leta 1937:
“Ko besede pravilno opredelimo, nam pomagajo doumeti neko konkretno resničnost, cilj, način ali dejavnost. Pojasniti misel, razvrednotiti po naravi nesmiselne besede in z natančno analizo določiti rabo ostalih – to, pa naj se zdi še tako nenavadno, bi lahko bila pot k reševanju človeških življenj.”
Natančen opis je ključ do zavedanja. In tam, kjer je zavedanje, stečejo energije, ki razgrajujejo problem ter odpirajo pot k rešitvi.
Avtor: dr.sci.univ. Kornelija Pope Toth dr. med.
https://www.terapevtska-pot.com/